Po medvedovih stopinjah

Po medvedovih stopinjah, 20. april 2019 — 64 km, 2100 vm, 10 h 15’

Medolandija

Ko slišim za Kočevje, pomislim na Jožeta. Spoznal sem ga dolgo tega, na prehodu s faksa v delovno kariero. Družila sva se v neskončnih dnevih sedenja za računalnikom in še daljših nočeh bedenja ob video rekorderju. Pa tudi na divjih zabavah in ob norih pustolovščinah. Ti spomini me opomnijo, da se z leti spremenimo, da z rollercoasterja družabnega življenja prej ali slej stopimo na mirnejše poti, in da je to najbrž naraven razvoj stvari.

Zdaj se ne videvava več pogosto, se pa še vedno spomnim enega zabavnega Jožetovega žulja: njegove frustracije z medvedi. Pa ne s samimi kosmatinci, ampak s Kočevsko kulturo poimenovanja po tej živali. Medo bar, Kino medved, Pri medvedji šapi, Česalnica brlog, … Celotno območje Kočevja je posejano s podobami te živali. To gre Jožetu strašansko na jetra.

S prijavo na prireditev sem se prijavil tudi na spletne novice iz Kočevske regije. Razumljivo ta spletni servis ne igra na karto medveda. Če promocijo pokrajine zasnuješ na gibanju po neokrnjenih gozdovih, potem ne razlagaš na veliko o zveri, ki sicer večino časa preživi v miroljubnem žvečenju jagod, a tu in tam odre tudi kakšno ovco, lahko pa — v skrbi za svoje mladiče — postane tudi nagrmodena in napadalna do človeka.

No, kljub vsemu temu, in čeprav se je pod spletni portal podpisal Jože, se sliki medveda na prvi strani vseeno niso mogli izogniti. Kočevje, Jože in medved ostajajo zame še vedno neločljiva trojica.

Pohodniki

Nove strategije bodo morda uspele izpodriniti medveda kot najpomembnejšo tržno znamko, a ne v največji prireditvi v regiji. Ta se imenuje — ni težko uganiti — Po medvedovih stopinjah. Vzdržljivostni pohod po gozdovih Kočevskega je tako popularen, da vsako leto prijave predčasno zaprejo. Šestdeset kilometrov dolžine je razdeljeno v dve polovici in večina pohodnikov opravi le s prvo. A ker to ni tekma na čas, pohodniki v tem podvigu uživajo ves dan.

Mene počasno premikanje v koloni seveda ne mika. Namesto gojzarjev imam na nogah tekaške copate, v nahrbtniku pa mehur z vodo namesto šnopca. Razlog, da sem prišel te kraje odkrivat ravno danes, je udobnost, ki jo nudijo postojanke s hrano in pijačo. Pa tudi — množične prireditve so mi všeč. Veliko ljudi na kupu sestavi neko posebno energijo, takšno ali drugačno, meni v vsakem primeru zanimivo.

… in tekači

Ker sem štartal relativno pozno in ker je moj tempo hitrejši, iščem špranje v koloni pred mano. Pri prehitevanju rabim nemalo spretnosti. Ogibam se gromozanskim nahrbtnikom, opletanju s pohodniškimi palicami, cik-cak poskakovanju in družbam na čik pavzah sredi poti. Ne pritožujem se, to me po svoje zabava. Mudi se mi itak nikamor in srečanja pogosto vzbudijo priložnost za izmenjavo zafrkantskih pozdravov.

Nisem edini, ki se mu zdi tek mimo medvedjih šap dobra ideja za trening. Iznenada od zadaj prileti en tip v polni hitrosti, kot da mu gori za petami, kot da ga lovi medved. Na ves glas benti nad pohodniki, ki mu zapirajo pot. Po bregu navzdol oddirja naprej, vpijem za njim, da smer ni prava, a me ne sliši. Naslednji dan na facebooku berem pritoževanje … da se ljudje niso umikali, da je pot slabo označena, da na postajah voda ni bila dovolj hitro dostopna … V imenu tekačev mi je bilo nerodno. Kateri del poimenovanja vzdržljivostni pohod Ultra Robertu ni jasen?!

Pot

Kar se poti tiče, sem bil v prvem delu čisto malo razočaran. Pričakoval sem več gozdnih stez, ne toliko makadamskih cest. Kar pa po svoje razumem. Če ni pohodnikov, ni poti. Območje Kočevskih gozdov je bilo dolgo zaprto zaradi političnih razlogov, zdaj pa ljudi od sprehodov po gozdu odvračajo strašljiva poročila o nevarnih kosmatincih. Ta bodo postala še bolj pogosta, ko se začne gobarska sezona …

Da ne bom krivičen: hodili smo tudi prek čudovitih odsekov, na primer prek dišečih poljan čemaža. Le makadama je bilo preveč.

… in okrepnice

Sonce je ravno pogledalo izza krošenj s svojimi toplimi aprilskimi žarki, kuharji na prvi postojanki pa so ogreti že od prej. V zgodnji jutranji osmi uri je jasa zavita v dim cvrčeče maščobe z roštiljev. Slovenska klasika: krajnska klobasa v zenfu in rezina kruha, pivo. Pivo? Za zajtrk?! Zakon res prepoveduje prodajo alkohola navsezgodaj, izgleda pa, da nima nič proti, če se ga deli zastonj. No, ja, na devetnajstem kilometru smo, čez polovico poti, morda je majhna nagrada res zaslužena, pa čeprav kot steklenica piva.

Naslednja okrepna postaja je že na koncu prve polovice poti. Pri pultu prosim za juho brez mesa in povzročim nekaj zmede. Ko le najdejo pravo škatlo, mi krožnik napolnijo do roba. Ženska me večkrat vpraša, ali bo dovolj, ali ne bi vendarle zraven tudi makarone? Tako simpatični so v tej zaskrbljenosti nad mojo prehrano, da ne komentiram cigareta, ki ga drži v roki med tem, ko mi streže. Je pa juha okusna in ko končam prvega, grem krožnik še enkrat napolnit.

Pragozd

V drugo polovico poti vstopim skozi portal, ki simbolno označuje vhod v pravi pragozd. Otvoritveni trak bo danes — verjetno kasneje, ko bo imel več publike — otvoril sam Barbika, predsednik države. Zdaj pot končno postane res zanimiva. Oznake medvedjih šap, ki označujejo Roško pot, so na drevesih še vedno dobro vidne, a pot med njimi pogosto kar izgine. Pohodnikov v drugem delu je malo. Le vsake toliko slišim kak človeški glas, ki se prebija prek divjih mahovnatih skal in podrtih dreves.

Zaprti del

Kočevski gozd slovi po svoji divjosti, neokrnjenosti, prvinskosti. A tega nam privoščijo malo. Kmalu sem spet na gozdni makadamski cesti. Sonce zdaj že s polno močjo greje bel pesek dolgega spusta proti kmetiji Rajhenav. Kot bi se spustil v čase, ko je bilo Kočevsko zaprto vojaško območje. V objektiv lovim fotogenične table, gospodinja iz edine obljudene hiše mi ob tem sramežljivo ponudi kavo.

Kavi se odrečem, grem pa pogledat mladega oslička, ki še ves neroden opleta na mladih nogah. ‘Peuv!!!’ me zadane ostra bolečina v roko. Korak preblizu sem stopil. Fotoaparat odleti v zrak, jaz se stegnem po tleh. Električni pastirji tu niso šala, saj ne skrbijo le za to, da živina ne pobegne ven, ampak preprečujejo medvedom, da bi prišli not. Osramočeno poberem sebe in vse, kar je odletelo od mene. Gospa in osli pa si mislijo svoje.

Ciljni šprint

V zaključnem delu dohitim nekaj fantov, ki se jim gre za dosežen čas. Lokalne fore, z doseženim časom se bodo hvalili natakarici v kakšnem medo baru. Njihova tekmovalnost mi pride prav, držim se njihovega tempa, sicer bi na ravnini in v tej vročini izgubil vso motivacijo. Ne glede na to, koliko je tek dolg, zadnjih deset kilometrov se vedno vleče.

Ciljni šotor je še na pol prazen, pa že sedaj nevzdržen. Segrelo ga je sonce, čevapčič grili pa so mu dodali vonjave, ki se pod stropom gostijo v oblak po prežganem. Iz ure v uro bo v njem naraščala tudi koncentracija alkoholnih par. Zabava zagotovljena. Zdaj mi je jasno, zakaj organiziran prevoz vrača pohodnike v Ljubljano šele ob desetih zvečer.

S svojim prihodom v cilj sem zadovoljen. Nisem bil ne vem kako ambiciozen. To je bila letošnja prva ultra, pa tudi preizkus nove prehrane. , kako bo telo pod novim režimom prehranjevanja reagiralo ob daljših naporih. Dobro, presenetljivo dobro. Izgovor za manjše proslavljanje z znanci. Jasno — v sosednjem medo baru.

V sklopu pohoda Po medvedovih stopinjah je predsednik države Borut Pahor, sicer častni pokrovitelj sobotnega dogodka, na vstopu Roške pešpoti v pragozd Rajhenavski Rog, ki je postavljen v neposredni bližini Žage Rog, slovesno odprl portal. Vstopna vrata iz smrekovih debel, ki simbolizirajo poljub, je stvaritev akademskega kiparja Marka Glavača iz Kočevja. Za postavitev še enega ličnega »naravnega dodatka v naravi« so moči združili Zavod za gozdove RS, družba Slovenski državni gozdovi in družba Kočevski les.
Vir: UP-RS.si

En komentar Dodaj komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja