Seoroksan park

Korejska tocnost gre v minute, zjutraj imam tremo, ali nam bo pravocasno uspelo priti na zajtrk. Ob osmih se usedem za mizo, da vsaj en clan resi cast druzine. Seveda ja že vse na mizi. Opecen toast, maslo, marmelada za stisnit. Trdo kuhana jajca, rumena in rdeca paprika, sol. Voda, instant kava. Morska juha z algami in skoljkami. Narezano sadje z jogurtom in posipom. Odlicno. Morsko juho jem samo jaz, jasno.

Okoli nas en kup otrok, necakinje in njihovi otroci. Gospa pravi, da so ti trije dnevi njihove redne pocitnice. Najbrz smo jim mi zasedli eno sobo, pa jih malo vec spi v dnevni sobi. To za korejce ni problem, itak tradicionalno lezijo na tankem modrocu, ki ga polozijo po ogrevanih lesenih tleh. Tudi maco na galeriji nas nama spi tako. Pravi, da je ok.

Gospa se ponudi s prevozom do Seoroksan parka. Super, bomo prej. Pa kljub zemu za nekaj kilometrov rabimo skoraj celo uro, nismo edini s to idejo, kilometrska kolona, ko caka na vstop v parkirisce.

Seoroksan park

Lagoden sprehod po gozdu v dolino. Kar malo za malo se nam zdi. Potem pa se zadnji kilometer postavi pokonci, dobesedno. Serpentinaste stopnice nas vodijo vse do samega vrha skalnate zavese. Ne bi bilo nic takega, ce ne bi bili na opoldanskem soncu v divji vrocini. Od vseh curlja pot. Veliko korejcev pa v polni trekerski opremi, v dolgih hlacah in rokavih. V polnih nahrbtnikih tovorijo malico: hladno narezano sadje, zelenjavo, oreske. Mi lahko v zameno ponudimo samo cukraste piskote in cokolado. Maco je z naskokom prvi na vrhu. Na vrhu se vsi ožemamo.

Ko se vrnemo na izhodiscno tocko, dva clana ekipe omagata in zacneta gledati v menije lokalnih restavracij. V meni se prebudi tiger. Zategnem trakove nahrbtnika okoli pasu in se zazenem proti slapu na drugi strani doline. Kilometer in pol mi gre dobro, potem pa spet stopnice navzgor in sklopka se pregreje na drugi rami.

Kmalu lovim sapo. Pljuvam gosto slino, korejska olika gor ali dol. Sem do sedaj mislil, da imajo primorci strme hribe, pa so korejski se bolj. So pa vsaj opremljeni s stopnicami. Gor in dol lahko hodim z odvezanimi copati. Posebej na dol mi gre dobro, nekaj tehnike potekanja mi je vseeno ostalo.

Na mostu vidim prvo smet. Sredi poti je vstopnica. Nezaslisano! Korejce dam na test in jo pustim lezati na tleh. Na poti dol je se vedno tam. Poberem jo in spravim v zep, ker me je Anze iz amfibije tako naucil. Vsi delimo isti planet in tudi smeti na njem.

Plasticna nit iz kolesarske majice, ki odplava iz pralnega stroja v kanalizacijo, se nahaja v ribi, ki mi jo postrezejo v Koreji. Smeti niso onesnazenje samo za oko. Dejansko smo si embalazo, ki dela hrano higiensko neoporecno, vgradili v prehrano samo.

Kmalu tece od mene. Vse na meni je premoceno. Ne spomnim se, da bi že kdaj od mene tako teklo. Pot mi z vrha zaliva nogavice in copate. Hvalezen sem, da je telefon odporen na vlago. Nisem edini, se vedno je 32 stopinj in visoka vlaga. Sofer pa tega ne opazi. V avtobusu je ustvaril orkan ledenega vetra in težko zdržim vožnjo nazaj do mesta.

Sin se zlekne in zaspi v stanovanju že zgodaj popoldne, danes je predelal nekaj litrov vode iz steklenice v usta in skozi kožo ven. Bejbika me spremi ma vecerjo na trznico. Piscanec v srajcki in kislo sladki omaki, palacinka s kimcijem, rizev cmok polnjen z rdecom fizolom.

V hisi je veselo, ker so na obisku necakinje z druzinami. Oce nama ponudi pivo in morskega polzka za probat in lubenico. V Sokchoju se jedo ribe, ker so sveze. Niso pa nič ceneje kot v Seulu. V casu korejskih pocitnic na obali povsod navijejo cene.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja