Select Page

Sobotni izlet, 16. junij 2018 – 167 km, 3400 vm, 11h 30′ – Fotolog >

Tekaško ultraško kariero sem želel zaključiti v stilu, recimo z Ultra pušeljcom, na obletnico rojstva ideje o sto miljah. Vendar se je telo uprlo. Taca se je razbolela zaradi vnetih tetiv v podplatu, kar je tipična poškodba za – sprijazni se s tem – tekače začetnike.

20180616-Ljubljana-DSCF0038.jpg

Rana ura, slovenskih fantov grob

Vikend je nenadoma postal prost. Lahko grem k Petri na večerno vrtno zabavo v Veliki Gaber, lahko obiščem starše v Celju. Ker je dan dolg, imam dovolj časa za oboje, mimogrede povežem delčke poti, ki sem jih po tem koncu že prej pretekel ali prekolesaril. Samo če vstanem dovolj zgodaj.

Sobotni jutranji izleti so vedno precej samotni. Tudi danes, čeprav je čas košnje. Mama mi pravi, da kosci še posebno zgodaj vstajajo, da jim čez dan ni vroče, in da seno pospravijo pred popoldansko nevihto. Dandanašnji je vseeno, kakšno travo zapakirajo v folijo. Krave so se navadile kislega okusa.

20180616-Kostrevnica-DSCF0119.jpg

Geoss

Legenda pravi, da so sedeli v gostilni ob bokalu vina. Zemljevid Slovenije so s škarjami obrezali po meji, se malo krohotali ob pogledu na piščanca, potem pa težišče papirja poiskali s postavljanjem na iglo. Za natančnejšo določitev geografskega središča pa so prosili Petra Svetlika, slovenskega geometra in novinarja.

Geodezija je matematično natančna veda, v naravi pa so zemljemerci pragmatični. Obeležje središča so leta 1982 postavili na manjše sedlo, od koder so čudoviti razgledi na sever in na jug, čeprav je povsem mogoče, da je izmerjena točka sredi nogometnega igrišča v vrtači sto metrov stran.

20180616-Zgornja Gora-DSCF0067.jpg

Navje nacional

Triglav je največji simbol slovenstva, a je relativno težko dostopen in v strogo zavarovanem TNP. Tako se zdi Geoss kot najprimernejši kraj za postavljanje raznih simbolnih obeležij slovenske zgodovine: spominske plošče z datumi, spomeniki v avtohtonih kamnih, grbi, lipe, drogovi za zastave, Rodoljub osamosvojitvene vojne za Slovenijo.

Z vsakim slavnostnim govorom in kulturnim programom dodajo še kak pomemben del temelja slovenske biti.

20180616-Spodnja Slivna-DSCF0096.jpg

Kolesarska nevarnost

Na poti redko koga srečam, včasih tudi po ure nikogar, a vseeno sem pozoren. Ceste ne poznam, za ovinkom je lahko luknja, pesek, zajec ali ata s klobukom za volanom, ki se za konec tedna usede v golfa. Vaške mulce, ki se pred kosilom preganjajo z mopedi, vsaj slišim na daleč.

Najbolj nevarno postane na popularnih kolesarski poteh. Iz nekega razloga je kolesarjem veliko laže, če v hrib rinejo po levi strani ceste. Ko se pripeljem nasproti, bliskovito izbiram: Zaviranje? Tuljenje? Obvoz brez opozorila po sredi? Kaj pa, če bo ravno zdaj dvignil pogled, sicer zapleten med špice prednjega kolesa in čelado, obešeno prek balance?!

20180616-Liboje-DSCF0173.jpg

Pit stop Celje

Za danšanje potovanje se nisem preveč obložil s hrano. V usta redno tlačim bombone, ki sem jih naredil iz marmelade, in kandiran ingver. Ko se naveličam sladkobe, pohrustam dva mini sendviča s slanino. Na obisku pri mami in očetu dobim za malico polento, pri Damjani in Mateju pa še sendvič za drugi del poti.

Za nagrado na vrhu najbolj strmih prelazov odvijem palačinke. Marelična marmelada, razgreta od toplote zadnjega žepa kolesarske majice, mi med prsti kaplja po garminu, po balanci in geštelu. Še dobro, da sem kolo včeraj malo splaknil, manj bo škrtalo med zobmi, ko bomobliznil marmelado z okvirja.

20180616-Celje-DSCF0193.jpg

Črnobeli svet

Mama mi skozi zgodbe opisuje svoje življenje. Takrat je bilo življenje drugačno, sicer bolj enostavno, a težje, posebej med vojno. Ko si ga poskušam predstavljat, se mi zdi samoumevno, da to življenje dojemam skozi črnobele prizore, ki sem jih videl na starih fotografijah. Ta vizualna transformacija, okrnjen prikaz, nekako olajša opazovanje teh hudih časov.

Kaj pa vesele zgodbe? Na primer očetov izlet s prijateljem iz Trbovelj prek Vrhov do Uršlje gore in nazaj. Tudi takrat je bilo nebo modro, pozno spomladanski gozd živo zelen in polja zrelega žita rumena. Pot je bila enako strma in ljudje ob njej podobno gostoljubni. V tem primeru pa pogrešam barve, rad bi primerjal svojo izkušnjo z njegovo.

Svet se vrti in gre naprej, vsak dan se rojevajo nove zgodbe, stare se pozabljajo in umirajo. Nekatere ostanejo dokumentirane. Naše prednike spoznavamo po oglju na skali, olju na platnu, črnilu na papirju. Življenje staršev dojemam skozi nekaj črnobelih fotografij in pripoved. Moje življenje je dokumentirano z nekaj deset tisoč družinskimi fotografijami.

Naši otroci imajo poln oblak videov. Hm, … zadnje čase gre hitro naprej. V epizodi Black Mirrorja robot nadomesti umrlega fanta, njegove osebnosti in obnašanja pa se nauči iz podatkov v socialnih omrežjih.

20180616-Radeče-DSCF0266.jpg

Heineken

Precej vesel sem, ko odkrijem pot po levem bregu Savinje, saj magistrala Celje – Laško ne sodi v kategorijo kolesarjem najbolj prijaznih cest. Še motoristi tu pogosto umirajo. Mislil sem, da bo to najlažji del poti, ob reki navzdol, pa sem vmes oddelal nekaj sicer kratkih a precej strmih klancev. In neštetokrat sem šel z ene strani železniške proge na drugo.

Ko grem čez progo zadnjič, s kolesom v roki, pri Ne hodi čez progo je smrtno nevarno, osupnem ob pogledu na parkirišče pivovarne Laško, kjer stoji ogromen šleper z izzivalno rdečo unionovo reklamo pred zelenim ozadjem laških zabojev. Pot po domačih krajih me je čisto malo spravila v nostalgijo za mladostjo. Takrat ne bi nikomur prišlo na misel iti s takim tovornjakom niti čez Trojane.

20180616-Laško-DSCF0228.jpg

Radeče

V Zidanem mostu občudujem tromostovje prek Savinje, malo niže pred Radečami pa stari most, ki se v enem samem loku kovičene kovinske konstrukcije pne prek široke reke. Ob izgradnji je bil to tretji največji most v Avstro-Ogrski in edina prometna povezava med Štajersko in Kranjsko. Sprašujem se, ali so hrastovi plohi na tleh originalni.

Ob prihodu v Radeče mi v dobrodošlico veselo pritrkava zvon glavne cerkve, ravno izstopata mladoporočenca. Sredi trga Plečnikov spomenik NOB (!) s štirimi verzi pesnika Kajuha.

Beli so, beli so češnje cvetovi, temni, pretemni so talcev grobovi.
(Bosa pojdiva, dekle, obsorej)

Ni je smrti brez življenja, ni svobode brez trpljenja.
(Pet in dvajset)

Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!
(Materi padlega partizana)

Nisem več vzdržal, v meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril!
(Kmetova pesem)

20180616-Sopota-DSCF0327.jpg

Sopota

Zavijem v dolino Sopota, kjer so si gozd, voda in človek podali roko. Dvajset kilometrov divje in slikovite doline ob istoimenskem potoku je do njegovega izvira pri Veliki Preski. Zdaj gledam mogočni Kum še z južne strani. Velik del ceste je zaprt, ker jo širijo in renovirajo. Kmalu magistrala med Radečami in Litijo ne bo več tako prijazna kolesarjem.

Vozim se skozi zanimive kraje, ki mi zaposlijo glavo in tako ali drugače krajšajo čas. Sline vzbujajoča imena krajev (Jagnjenica), očarljive samograditeljske mojstrovine, razvaline gradu Ostrovrharjev na osameli skali. Ves čas mi pojejo ptiči in obletavajo metulji.

20180616-Sopota-DSCF0349.jpg

Fight for green

V Veliki Preski zavijem na jug proti končnemu cilju. Sava, Savinja, spet Sava, sedaj še Krka. Ko razvodnice prečkaš s kolesom, se bolj zaveš geografskih značilnosti, predvsem nagubanosti reliefa. Zdaj, ko se bližam zaključku stotih milj, že težko čakam končni spust, pa me črta na garmini vedno znova spelje z asfalta nazaj v gozd, po bližnjici čez podrta drevesa.

Danes je tretji dan kolesarske Dirke po Sloveniji, od Ljubljane do Kamnika prek Jezerskega in Pavličevega sedla. Časovnica predvideva končno povprečno hitrost med 36 in 42 km na uro! S 155 kilometri bodo opravili v približno štirih urah. Jaz sem jih za svojih 167 potreboval enajst.

20180616-Gradišče-DSCF0388.jpg

Skok v ribnik

Ko hodim prek urejene zelenice proti hiši, mi je precej vseeno za poglede, ki se obrnejo vame. V speedo kopalkah, z belim telesom in z na črto ožganimi rokami in nogami, rahlo prešvican in precej smrdeč, z gromozanskim roza flamingom v rokah. Stopim k slavljenki in ji šepnem na uho:

‘Danes sem jaz tvoje darilo. Lahko izbiraš, s flamingom ali brez.’

20180616--DSCF0407.jpg

%d bloggers like this: