Select Page

Iški Vintgar, 24 marec 2018 — 28 km / 1125 vm / 5 h — Fotolog

Iška vas

Avto pustim v Iški vasi, tik pred mostom, na katerem je znak prepovedano za ves promet. Ker je znak star in zarjavel, ga nihče ne jemlje resno, zato so dodali še enega, ki svetuje, naj se vožnje prek lesene brvi vzdržijo vsaj vozniki vozil, težjih od sedem ton. Meni je vseeno, kje pustim avto, ker sem se namenil na krožno pot okoli Iškega Vintgarja. Krožna je vedno do sem, kjerkoli si.

V Kotu, tik rpred Strahomerjem, zagledam ribnik. Prvič sem tukaj, a mi je v trenutku jasno, da je to tisti kraj, kamor sta Matej in Venika lahko šla, jaz pa ne, ker sem bil premajhen. Neštetokrat smo bili na obisku pri stari mami v Iški vasi, pa poznam komaj kaj izven dvorišča domačije. Spomnim se dvorišča in jedilne mize, za katero so se pogovarjali odrasli. In kokoši, ki so tacale lastnih kakcih.

20180324-Nad Iškim Vintgarjem-DSCF3922.jpg

Po medotovih stopinjah

Čeprav je ura zgodnja in vreme tmurno, nekaj ribičev že namaka trnke in glasno debatira o dogodkih petkovega večera. Na planinski poti proti Krimu dohitim nekega mračnega tipa, ki se mu komaj da odzdravit. Gornji Ig je prazen, šele na koncu kopne ceste srečam žensko, s katero izmenjam nekaj besed. O vremenu, kaj pa. Njen pes razigrano skače, on se še ni naveličal snega.

Snega na poti je vedno več. Ko se končajo kolesnice, postanem pozoren na stopinje. Človeške čevlje zamenjajo parklji, tačke in šape. Medvedje šape. Povsod so. Nisem stezosledec, ampak mi je jasno, da so odtisi sveži, zelo verjetno današnji. Ker s seboj nimam zvonca, začnem na ves glas peti.

This is Major Tom to Ground Control
I’m stepping through the door
And I’m floating in a most peculiar way
And the stars look very different today

20180324-Iški vintgar-DSCF3908.jpg

Iška

Petje me spravi v dobro voljo, dokler me pot ne pripelje do roba, s katerega pogledam precej strmo navzdol v Iški vintgar. A kle dol?! Pot z Ustja proti reki je ozka, drseča in strma, razumljivo tudi ne zelo shojena. Sicer lepo označena z markacijami in zavarovana z jeklenicami, ampak vseeno strašljiva za nas, ki smo vajeni Polhograjskih pohodnih avtocest.

Z brega gledam v Iško in tuhtam, kako naj pridem čez. Google ni nič kompliciral, ko sem doma na zemljevidu potegnil načrtovano pot prek modre črte. Na terenu pa potrebujem nekaj praktične iznajdljivosti. Odločim se za suhe čevlje. Bos zabredem v ledeno reko in pazim, da ne brcnem v kamen, v mrazu je tak udarec še nekajkrat bolj boleč.

20180324-Iški vintgar-DSCF3901.jpg

Krvava peč

Na drugi strani kanjona me čaka strm hrib navzgor. Po sledeh v snežnih zaplatah vidim, da sem prvi, ki to pomlad plaši srne. Upam, da tudi medvede.

‘Planet Earth is blue And there’s nothing I can doooo!!!’

Gozdne ceste so prekrite s snegom, spet imam mokre noge. Šele ko se cesta začne spuščati, postaja na osončenih delih vedno bolj kopna. S snegom izginejo tudi medvedje sledi. (Kar tolaži se. Samo vidijo se ne.)

20180324-Nad Iškim Vintgarjem-DSCF3925.jpg

Pristavci

Iški vintgar je že od nekdaj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov, predvsem poleti, ko hladna Iška v kanjonu s strmimi bregovi nudi hladno osvežitev v pripeki Barjanske kotline. Skok prek Barja ni danes nič posebnega, včasih pa je bilo to malo potovanje. Zaradi tega je gostilna Pristavec v Iški vasi dobro poslovala, celo tujske sobe so imeli. V tej hiši se je rodila moja mama. Njena starša sta imela po vaseh južnega Barja še nekaj trgovin, njen brat pa mesarijo na Igu.

Potem je prišla vojna. Kot otrok sem vprašal strica, zakaj stari oče ni šel v partizane, kako so ga Italijani lahko ujeli doma in ga kot talca ustrelili tako rekoč na domačem pragu. Odgovor sem doumel precej kasneje. Ostati med vojno doma, skrbeti za ženo in otroke je zahtevalo veliko poguma. Ljudje v vaseh se niso imeli kam skriti. Prihajali so partizani, zahtevali hrano in zavetje. In spet odšli.

20180324-Ustje-DSCF3890.jpg

Na prepihu

Potem so prišli Italijanski vojaki in se vaščanom maščevali, ker so pomagali partizanom. Moške so pretepali in mučili do smrti, jih metali v prepade in streljali, ženske so deportirali v taborišča. Iška vas je veljala za partizansko, zato so jo z graščine na Igu obstreljevali z minometi, nato pa še požgali. Ko take zgodbe bereš v zgodovinskih člankih, je eno. Nekaj posem drugega je, kot ti mama razlaga, kako je kot trinajstletna punca gledala iznakažena trupla sorodnikov in se prebijala do pogorišča domačije.

Zgodaj prekinjeno otroštvo. Vojna, morilska okupatorska vojska, partizani in domobranci. Po vojni maščevanja in razlastninjenje. Nato nategovanje ljudstva s samoupravljanjem. Pa ‘osvoboditev od komunizma’ in divje kraje idealov pravične družbe, v katere je verjela. Moja mama se bliža devetdesetem in je vse to doživela v živo. Občudujem pogum, s katerim se odreka jahanju na valovih bridkih izkušenj. In pomilujem vse, ki so jim krivice ostale edini vir življenjske sle.

20180324-Nad Iškim vintgarjem-DSCF3952.jpg

Striček Janko

Mimogrede grem pozdravit strica, ki je sedaj edini prebivalec na Pristavčevi domačiji v Iški vasi. Čil in žilav osemdesetletnik, ves čas na nogah. Dopoldne je bil na tržnici v Ljubljani, pogledat je šel svoje rojake iz Prekmurja. Popoldne bo začel s pomladanskimi opravili na velikem vrtu in brkljal po kleti.

Med tem razmišlja, kam ga je prineslo življenje. Vesel je, kadar ga obiščem in potem svoja razmišljanja deli z mano.

20180324-Kot-DSCF3853.jpg

%d bloggers like this: