Select Page

Zauhensee, 12. januar 2019

Iznenada strmine pod menoj zmanjka in preblisne me, da že vem, kaj sledi … Tresk! Zaletim se v cesto, ki vodoravno preči hrib. Zaradi difuzne megle jo opazim prepozno. Noge ne vzdržijo nenadnega pritiska in z brado pristanem direkt na kolenu. Uppercut knockout. Okus po plombah v pretresenih možganih zbudi spomin.

20190112--P1050613.jpg

Z Golt v Žekovec

Peti razred, se mi zdi. Mulci iz kluba smo se – če je le bilo dovolj snega – z Golt spuščali do Žekovca skozi gozd. Nič takega, takrat pa je bila za nas to cela avantura. Čez Belega zajca do Mulde, potem skozi gozd po cesti in med drevesi, na koncu pa zavoj k Žekovcu prek Kvedrovih travnikov.

20190112--P1050628.jpg

Včasih je bilo snega dovolj, včasih pa je šlo prek gmajne po zmrznjeni travi. Za spuščanje naravnost povsem ok, zaradi temne podlage pa se slabo vidijo žične ograde za živino. Pred eno tako se komaj ustavim, izgubim ravnotežje, se zvrnem prek roba škarpe in pristanem na položenih hlodih pod cesto. Trdo srečanje brade z lubjem mi je prebilo kožo na bradi in polomilo štiri zobe. V Mozirskem zdravstvenem domu so me morali zašiti, preden sem lahko šel nazaj gor na smučišče.

Šolska zobozdravnica se je potem še nekaj mesecev ukvarjala z mojimi polomljenimi zobmi. Meni pa je, nesreči navkljub, premikanje prek bele pokrajine na smučeh postalo sinonim za svobodno gibanje.

20190112--P1050618.jpg

Rdeči alarm

Ti itak nisi odgovoren, ampak vsaj sina pusti, da živi, komaj dvajset let ima! Doma je kar vojna. Kaj pomeni pusti živeti dojemamo očetje na drugačen način kot mame. Poročila iz okolice Salzburga so res slikovita. Nebo jim pošilja sneg dan za dnem, veter pa ga zlaga v metrske zamete. Kdor hoče priti v službo v zloščenih usnjenih čevljih, ima – jasno – težave. Čas je za goretex opremo.

20190112--P1050633.jpg

Iz omare potegnem turne pancerje, nekaj let stare, enkrat rabljene. V športni trgovini si izposodim freeride dile. Peter mi posodi palice s krpljami, Andrej lopato in sondo, drugi Andrej lavinsko žolno. Nahrbtnik si napolnim še s hrano in termosko in dodatno puhovko za vsak slučaj. Potem gremo kupit karto za žičnico.

Ne ujema se, vem. Ampak zaradi rdečega alarma 4. stopnje se bomo držali blizu urejenih smučišč, zraven pa vseeno malo testirali opremo. Za družbo imam fante, ki že celo življenje smučajo turno, zato napnem ušesa.

20190112--P1050621.jpg

Pozabljena radost

Bolj malo se vidi. Nizka oblačnost, občasna megla, snežinke. V gozdu je vsaj malo bolje, ker nam debla dreves nudijo orientacijo. Ubiramo krajšnjice med trakovi urejenega smučišča, spuščamo se v grape in potem lezemo iz njih. Odseki celca so kratki, nekaj zavojev, ravno prav za moje telečje noge, ki so že pozabile, katere mišice se uporabljajo za sonožni odriv z anticipacijo v smeri vpadnice.

20190112--20190112_125619.jpg

Neprestano niham med zebe me v prste in švicam ko pes. Ampak to ne zadržuje duše, ki vriska na ves glas. Naj pečejo mišice, naj zmrznejo prsti! Ko se po zavoju čez mehek kucelj smuči potopijo in bel sneg špricne mimo ušes, je nirvana popolna. Juhuhu! Na koncu dneva se za nagrado trem najbolj vztrajnim odpre nebo in nam pokaže pot do dolgega kanala, zalitega s snegom. Pri vsakem zavoju razbolelo telo spusti globok Uh! Gremo dvakrat.

Na poti domov se zapeljemo izpod ciklona. Rob oblakov je filmsko ožarjen z rdečkasto svetlobo zahajajočega sonca. Vračamo se na južno stran Alp, kjer je bil še en prekrasen sončen zimski dan. Dolgčas.

20190112--P1050607.jpg

%d bloggers like this: