Rašica, Šmarka in štrudl

Rašica, Šmarna, Toško, 2. december 2017  ⎯  42,5 km, 1680 vm, 6h  ⎯  Fotolog

V petek izpustim planiran tek. Zjutraj dež, zvečer obiski, pa še kihanje in prehlad. Namesto ven grem v posteljo s šalico vročega čaja in rezervno pižamo. Zjutraj sem že precej boljši. Pripravljen na zaključek sezone telovadnega društva legendarnega ultraša Mateja Markoviča. Dvainštiridest kilometrov prek Rašice, Šmarke in Topola. Vabilo mi zrihta Tone, ki tam vadi.

Ta trasa se mi zdaj že malo ponavlja, pa mi je kljub temu fajn, imam vsaj družbo. Poleg tega je proga zdaj drugačna kot teden dni prej: spodaj blato, na vrhu hriba sneg. Na hitro se odločim in obujem lepe rumene goretex copate, ki sem jih do sedaj ohranjal lepe in čiste za civilno uporabo. Čez obraz si potegnem ruto, ker me od hladnega zraka hitro začne boleti grlo. Še mehur s pijačo skrijem pod toplo jopico. Zimska sezona je tu.

Naša tekaška skupina se hitro raztegne, na vsaki skupinski fotografiji nas je manj. Na vrhu Šmarke je za nami petnajst kilometrov, pa ni več navdušenja nad dolgo varianto, večina zdaj že razmišlja o večerni zabavi pri Koširju in o Juretovem šmornu.

S Tonetom ostaneva sama. Mahneva jo čez Savo in v hrib za Mednim. Ko vprašava kmeta za pot na Toško čelo, se začudi in nama napove tri do štiri ure poti do tja. Dobim občutek, da sva ga spravila v zadrego pred sinom. Morda mu že leta in leta tako odgovarja, ko ga prosi, da bi šla tja na flancate.

Grebenska pot je fajn, snežena, lužasta in blatna. Bolj ali manj tečeva na slepo. Vsake toliko srečava kakega sprehajalca psa, ki naju usmeri naprej. Ko se znajdeva nad Šentvidom, se Tone odloči, da ga noge ne nosijo, kot bi želel, in zavije dol proti domu. Šele dvaindvajseti kilometer je, odločim se za obrat pri pehtranki v Lovski koči. In je res še kar dolga do tja. Potice niso imeli, zato pa z užitkom vržem vase jabolčni štrudelj.

Suunto zatrokira. Noče pokazat sledi, po kateri sem prišel (tako bi enostavno našel nazaj). Za orientacijo mi zdaj služi pogled na Šmarno goro. Ko že mislim, da sem na pravi poti, se še nekajkrat izgubim, med tem pa sonce vztrajno leze zad za hrib. Če me ujame tema, se bom moral predčasno spustit s hriba, kar mi ne diši. Tek po ravnem je postal presneto težek. Težki so zimski copati, težke so premočene nogavice, težke so noge.

V Šmartnem ustavim uro pri 42. Ravno vzhaja polna luna, kar me malo potolaži. Prav bi mi prišla, če bi se čisto zares izgubil.