Seul, mega megapolis

Seul

Ze pred sedmo sem v recepciji. Nic se ni pripravljeno za zajtrk, zato je mir. Pregledam novice: Froome je na kronometru razturil, Demolain tudi. Roglic je padel z odra nazaj na cetrto skupno mesto. Rogla sebi ne ocita nic, ima pa pripombe na material. Pravi, da so njegovo kolo naredili pred petimi leti, ko je on se skakal.

Ker moja sopotnika spita, imam skoraj tri ure zase. Napisem dnevnik, napravim video in ga objavim na youtube. Telefon me navdusuje s svojim zmoznostmi. Samo nekaj omejitev ima: kolicino spomina, zmogljivost baterije in potrpezljivost ljudi v okolici. Ko te enkrat potegne vase, te realni svet ne zanima vec. Kljub temu vsake toliko pogledam po jedilnici. Pretezno kitajci. Ne pljuvajo po tleh. Zame presenecenje. Se je v petindvajsetih letih Kitajska res toliko spremenila?

Receptor odpre folijo six packa juh in mi poda loncek. Odvijem se eno folijo in odprem pokrov, notri so se tri vrecke, iz katerih zlijem vsebino na nudlce, preden jih zalijem z vroco vodo. Grozljivka. Kolicina embalaze pri prehranjevanju me res spravlja v obup. Koliko pomagam planetu, ce na tekmi porabim plasticen kozarcek manj, medtem ko prebivalec normalno razvitega sveta porabi po nekaj deset kosov plastike dnevno samo za redno prehrano?

Zaha Hadid

Se ena fascinantna zgradba Zahe Hadid. Neverjetno. Vsaka plosca fasade je unikatna, vse spranje so perfektne. Tiste vrste projekt, kjer je izvedba najbrz lazja od izdelave nacrtov. Tudi betonski rob ni nobeden raven, pa so kljub temu vsi perfektni. Tezava take hise je, da naredi vse ostale hise v okolici za dolgocasne, neduhovite in grde. Koliko pogumnih ljudi mora stopiti skupaj, da podprejo in izvedejo tako drag in zahteven projekt? Zenska je res premogla talent. In jajca.

Štirideset v senci

V opoldanski pripeki zagrizemo v hrib ob obzidju. Danes vsaj malo piha. Zid je popolnoma obnovljen in deli dva razlicna predela mesta. Desno hise in visoke stanovanjske stolpnice, levo stara vas z umetniskimi butiki. Kot povsod, tudi tu kamere vsepovsod. Ne cudi me vec, da je crna prihodnost v filmu Cloud Atlas postavljena v Seul. Se ze usedemo za kavo, pa je cena pretirana in kar nadaljujemo pes proti trznici, kjer pojemo ocvrte bramborake iz fizolove mase.

Ze drugic dobimo kovinske palcke, to je kar standard. Lesene palcke za enkratno uporabo so namrec precej velik ekoloski problem zaradi secnje bambusa. Korejci so kar ekolosko zavedni, se ne vem ali po dusi ali zaradi strogega nadzora velikega brata. Na podzemni vidim kavo v kovinskih lonckih s kovinski slamico.

Pred odhodom sem se precej ukvarjal z vprasanjem, katere dolge hlace naj vzamem s seboj. Preprican sem bil, da bom v njih prezivel veliko casa, da bo nespodobno hoditi okoli v kratkih hlacah, kljub vrocini. (Na sreco ni tako, tudi korejcem je dovolj vroce.) Letosnji izziv je bil spraviti vso prtljago za en mesec v mali kufer, tak, ki gre v kabino letala. Torej sem vzel najtanjse, ceprav obcutljive svetle. Povsem v redu, vecino casa bodo v kufru.

Danes je zunaj 36 stopinj, ampak nekako bolj znosno kot vceraj, ker je nebo jasno, vlage manj, ves cas pa rahlo pihlja. Rokave imam dolge, v kumaro pa me dobro opali. Napoved za naslednje dni: sonce in vsak dan malo topleje. Monsuni so za letos ocitno zakljucili sezono.

S podzemno smo ze kar domaci. Zdaj ze locimo stevilke. Ene oznacujejo stevilko linije, druge stevilko postaje, tretje stevilko izhoda iz postaje. Te stevilke so pravzaprav se najbolj resna grafika v urbani graficni opremi. Vse ostale crke so nekako otroske (povsem drugace kot kitajske). Figurice v navodilih pa povsem otroske, tudi ko gre za ravnanje ob pozarni nevarnosti, recimo. Vse deluje infantilno. V tem kontekstu je K-pop kultura povsem logicna. Nobena pesmica ni dovolj debilna, da ne bi ob njej ploskali in poskakovali tudi najbolj gajsni rokerji (sodec po zunanjem videzu).

Na hitro si ogledamo se eno palaco. Fajn, ampak tudi nic drugacna. Ostale so pac samo gole lupine, znotraj in zunaj prazno in prilagojebo turisticnim ogledom. Morda imamo samo sreco, ampak vecinoma se med temi hisami sprehajamo sami. Ni nekega besnega navala.

Izvir potoka ne dela, potok pa vseeno tece in ob njem se hladijo ljudje. Tudi mi namocimo noge. Potem iscemo nekaj sladkega, v biznis predelu prodajajo biskvitne tortice po pet evrov. Potolazim se z vafljem. Potem se sprickamo, ker hoce sin za stiri ure v stacune s kitarami, mamica pa ga ne pusti samega. Meni se zdi, da so potovanja priloznost za spoznavanje novega, tudi samostojnosti. Ampak dobim ocitek, da nisem normalen. Popkovina se samo se malo bolj zateguje.

V toplem veceru (kaj pa) ujamemo kratek koncert, tri skupine, jazz, korejski indie, akusticna kitara s pevko. Simpaticno. Velikemu nakupovalcu kitar pa se zdi brez veze in koncert na travi prespi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja