Select Page
Iška vas
21. maj 2014

Svet je ob sončnem vzhodu obrnjen na glavo. Noge se sproščeno zibajo v zraku, skozi okno slišim žvrgolenje pomladno razposajenih ptičev. Odprto okno tudi odvaja učinke črevesne masaže med dihanjem v stoji na glavi. Počutje je po včerajšnjem teku bistveno bolje kot teden prej – pomaga, če se pred tekom ne nažreš potice do grla.

Oddiham svoje, telo se budi, sledi jutranji obred tekočinjenja: kozarec Donata, potem skodelica čaja, trenutno je hit črni čaj z žajbljem, beduinski favorit. Prisluhnem, urednica še spi, zdelajo jo tile naporni dnevi pred oddajo Prostočasnika v tiskarno. Na hitro pripravim še nekaj fotografij in jih pošljem naprej v postavitev. Prva službena izmena danes opravljena.

Zbiramo se okoli mize, naspidirani skupaj z nočnimi zombiji. Jutranji smoothie – tretji del tekočinjenja – je izreden, nakazoval je, kakšna bo današnja sreda. In res gredo kljukice po seznamu opravil presenetljivo gladko, na koncu dneva pridem do polovice, kar je hudo dober score. Celo uspem doklicati referenta na DURS in se izogniti rubežu na plači. Seveda plačam vse do centa, tudi opomin in obresti, ampak čast je deloma rešena.

Nato klic s servisa, kolo je pripravljeno!, rezervni scenariji z nadomestnim kolesom in iskanjem proge je bilo odveč, fantje na Velo centru v Črnučah so se potrudili. Ko dobim kolo pod rit sem res zadovoljen, vse štima, celo jeza na serviserja z zlato, a leno roko na Freestylu me mineva. Scenariji soočenja, ki jih premlevam v urah s samim seboj, in nihajo vse od dobrodušnega odpustka do maščevalnega lomljenja prstov, izpuhtijo.

Južni rob Barja je poln kolesarjev, krasni razgledi, ravne in gladke ceste, žito valovi v vetru. Ta, jasno, ves čas piha v prsa. Gonim, kolo gre, pumpa ostaja na nizkih obratih, pritisnem močneje, kolo gre še hitreje, pumpa le stežka dvignem na pulz treninga. Ni kaj, kolesu se pozna dirkaški tuning, trdo nabite zračnice, novi zobniki in sveže naoljena veriga. Zdaj je še ogrevanje, plavam z mislimi in uživam v trenutku.

Danes težek trening, intervali, dvakrat po 20 minut pri srčnem utripu na 85 procentov. Povedano drugače, zagoniš v hrib kot budala, in ko utrip zleze prek 150, pritisneš na štoparico. V bistvu ne rabiš gledat na števec, ker veš da si tam, ko v mišicah peče. Zelo peče. (Z malo peče občutkom delaš druge vrste treninga.) V glavnem, daleč ven iz comfort cone, obraz pade v grimaso, nočem vedet, kakšno, dihanje dobi zvok, zavest se zoži na odštevanje prekleto dolgih 1200 sekund, upaš, da si tokrat morda izbral premalo dolg klanec in da bo konec agonije prej.

Proti pričakovanjem zdržim, pridem obakrat do vrha, dobro za psiho, v Dolomitih bom tako nepopustljivost potreboval. Taka sreda je pač, vse gre kot po maslu. Še strička Janka dobim doma, na domačiji v Iški vasi, nudi mi potico, skušnjava je huda, za potico je mojster, pa jo vseeno zavrnem, zamenjam za sveže narezano solato z vrta. Mali korak na poti v low-carbo dieto, velik korak za odločnost.

Na poti domov jasen večer, naredim še nekaj lepih fotk. A ni še konca tega dneva, izjemno sredo izkoristim do konca, na hitro pripravim še osnovo za fižolovo torto, pečen biskvit, kjer namesto moke uporabiš pire fižola. Prvič jedel v Lendavi, pri Nani je ta sladica standard, posebej pri novih gostih, ker ne povejo iz česa je, okus je ne izda, in potem je cela zabava ob ugibanju. Jaz sem si vzel čas za premislek vse do tretjega kosa.

Potem mrk. Spim kot bebica. To pa vsak dan, ne samo ob sredah.

%d bloggers like this: