Macesnovec

Pod Kamniškim sedlom, 4. oktober 2020 — 6h 20’, 15,3 km, 1520 vm

Za seboj slišim šum. Naj se ozrem? Don Juan (tako Castaneda) odsvetuje oziranje prek levega ramena. Lahko bi ugledal lastno smrt, kako te opazuje, in se posral v hlače od strahu. Morda pa je samo veter, ki glasno mrši krošnje nad mano. Veličastna zvočna kulisa za samotarski pohod po planinah.

Mimo šine temna senca. Prehitro, da bi sploh dojel in se prestrašil. Kar brez luči? ‘Pozabil doma’ in šiba naprej. Noben kamen na poti mu ni skrivnost in tudi sredi trde teme hitro izgine na poti pred menoj. Za njim hodi pes, ki ne skriva, da bi veliko raje sledil meni, ki grem v počasnejšem tempu. Spodim ga naprej, da se ne izgubi.

Odcep za Repov kot zlahka najdem. Samozavestno stopim na neoznačeno pot, saj sem tu že tretjič. Tudi odcep za Macesnovec takoj prepoznam. Vendar grem najprej pogledat tolmune, ki jih ob jesenskih deževnih dnevih povezujejo srebrne niti živahnih skočnikov. Temperatura vode danes ni vabljiva, zato se skoku v vodo odpovem.

Čez vrhove se valijo sivi oblaki. Plašili bi me, če ne bi ravnokar preveril vremenske napovedi. Sežem v žep in jo vidim, na uro natančno. Tehnika narodu! bi vzkliknil moj tast. No, ta tehnika je izničila vso prednost, ki smo jo pridobili z obleko in opremo iz sodobnih lažjih materialov. V nahrbtniku nosim šest baterij za svetilko, dve bateriji za fotoaparat, power bank za napajanje telefona in ure. Za vsak slučaj. Ker sem brez štroma mrzel.

Pot čez Macesnovc, ki sem jo tako enostavno našel, ni prava. To ugotovim, ko se znajdem na magistrali — planinski poti iz Kamniške Bistrice na Kamniško Sedlo. Malo razočaranje in skušnjava: Ali naj grem kar po njej gor do vrha? Nazaj v dolino in na kosilo? Še enkrat poskusit najti pravo pot v Macesnovec? To zadnje, jasno, današnji cilj je pohajkovanje po stezicah, čim manj obljudenih. Časa imam dovolj.

Kliče me Bejbi. Navsezgodaj je razpičena. S fasade so ji odlomili okrasno deščico. Prepričana je, da je to maščevanje za besne objave, ki jih je delila po tistem, ko so ji na fasado špricnili grafit. Že tako ji gredo petkovi demonstranti strašansko na živce, ker ne marajo njenega političnega idola, zdaj pa so ji dali še neposreden povod za to, da jih sovraži.

Bolje to, kot molotovka skozi okno. (Tega ne rečem, ker bi samo prililo bencina na ogenj.) Marsikje na svetu potekajo protesti proti neenakopravnim družbenim ureditvam in marsikje so del tega boja tudi molotovke. Ne v Ljubljani. Slovenec je agresiven na verbalni ravni, za fizično nasilje pa se težko odloči. Kar se razrednega boja smo bolj kot ne mevže. Ali bolje rečeno: oportunisti.

Pot čez Macesnovec je lepa, čeprav macesni še niso značilno jesensko rumeni. Vsake toliko me ogloda dvom, ali sem sploh še na poti. Očitno je, da pot največ vzdržujejo koze (po bobikah na tleh sodeč). Potolaži me, ko v tleh zagledam kos zarjavele jeklenice ali polomljeno lestev, kateri se sicer raje izognem.

Anže me opozori, da je vhod na lovsko pot skrit. Uporabim kar taktiko brute force: zaženem se v gozd in se rinem skozi podrastje, dokler me ne ustavi ruševje. Skozi tega ne morem. Čisto pri tleh najdem luknjo in se po vseh štirih splazim na drugo stran, kjer naj bi bila (po tem, kar sem videl z nasprotnega brega) lovska pot, ki vodi navzdol.

Vzporedno s planinskimi potmi, lepo urejenimi, zavarovanimi in označenimi, obstaja mreža lovskih poti, za katere ne vedo ne karte ne google. Vhodi so namenoma prikriti, kajti poti niso vedno uravnoteženo težke, včasih se kar izgubijo in zahtevajo nemalo poguma za prehod. S tem so lovci pridobili kar nekaj spoštovanja v mojih očeh. Je pa tudi res, v planinah prav zares še nisem videl nobenega.

Pri Anžetu v Amfibiji ne dobiš samo opreme, ampak tudi napotke, kam to opremo peljat na avanturo. Informacije iz prve roke. Neoznačene poti. Poti za avanture. Lezem po eni taki navzdol ves ponosen, da sem nekaj posebnega, drugačen, da ubiram svojo pot. A lej vraga, kar naenkrat se spet znajdem na z belimi kamenčki posuti magistrali. Wtf?!

Iz nahrbtnika potegnem karto in zadnji kos štrudla. Ravno ugriznem vanj, ko pride nasproti četica planincev, med njimi moj jutranji znanec. Vprašam ga za pot in ko mi kaže na nasprotni breg, njegov pes hlastno šavsne po mojem štrudlu. Mislim … po mojem zadnjem kosu štrudla! Pol leta nazaj bi ga za to predrznost živega odrl. Tako pa sem ga nežno počohal za ušesi: Je bil dober, kaj?!

Olajšanje. Nekaj časa še slišim glasno vpitje planinccev z magistrale, ko zavijem za skalo pa spet ostanem sam z vetrom. Vse manj se zaletava v stene, umirja se in napoveduje dež. Čas je, da se poberem, če hočem ostati suh. Kmalu mi je jasno, zakaj je ta pot veliko manj obljudena. Obilo domišljije uporabim, da povežem poti prek manjkajočih povezav. Vsake toliko se znajdem nad prepadom in me zgrabi panika. Naraven refleks je izbira poti navzdol, a to je lahko prehitra bližnjica.

Vse me boli od trdih pristankov na drsalnicah. Dež spira kri s kože. Pot se vleče in vedno pogosteje izgublja. Loteva se me obup. Dovolj imam. Kar vidim mojo Bejbiko, kako zavija z očmi in se reži, češ, kako mi uspe iz še tako nedolžnega sprehoda ustvariti preživetveni boj.

Ko pod seboj zagledam vlako, ne pomišljam sploh. Za danes je dovolj avanture, dovolj alternativnih poti. Čimprej do udobja avta, po gladki cesti v mesto, na toplo, na močan signal. Športno nedeljo nadaljujem s kavča pred tevejem.