Select Page

Vsi še pomnimo reklamo Slovenija moja dežela in njenega legendarnega konca s pogledom v najlepšo dolino, ki si jo sploh lahko zamisliš.

Logarska dolina. Še ne prav dolgo nazaj, v moji rani mladosti, je bilo to na koncu sveta. Do nje je vodila ozka makadamska cesta, ki se je s hudourniško Savinjo borila za prehod v ozkih kanjonih. Pa vendar smo s smučarskim klubom ob zaključku sezone lovili tu še zadnje krpe snega. Ko so sošolci s spričevalom v žepu odšli na bazene in na morje, smo smučarji na Plazu ali na Okrešlju stisnili še en teden treningov za novo sezono.
Ne spomnim se, ali se mi je to tako zelo zamerilo, a dejstvo je, da od takrat v Logarsko nisem več hodil prav pogosto. Dokler me ni Jože navdušil za udeležbo na teku v Logarsko dolino. ‘Prava nirvana‘ je rekel, ‘ko prideš ves zdelan na vrh in se pred teboj odpre ta veličasten pogled, nagrada za ves znoj, ki ga pustiš na cesti‘. (Jaz sem to potem vzel malo preveč resno in sem po tej nirvani komaj prišel do cilja, ki pa je bil vendarle postavljen malo bolj naprej …) In sem se vrnil.
Letos pa sem to pot napadel s kolesom. Pred štartom cincamo – kratke hlače, dolge hlače, morda anorak? Z Matejem se odločiva za vmesno varianto in seveda nama je čez pet minut žal. Padati začne pri Žalcu in nas pere naslednje tričetrt ure. Saj na vrhu se posušimo, noge pa ostanejo vklenjene v namočene čevlje in mraz za nohti me – je to sploh naključje? – spomni na smučanje.
Čez tri ure vrtenja pa je vse pozabljeno. Nirvana – pogled v dolino. Milostno nebo nam nakloni žarek sonca za spominsko fotko. Vertc pa prinese vabljiv vonj na golaž v cilju. Zasluženo.
Okoli vratu sem si obesil eliksa – namen je bil podoben kot na lanski Franji. Ampak ob nalivu je šel na varno v nahrbtnik, potem pa sem se v glavnem ukvarjal z ogrevanjem prstov.
Seveda pa si nisem mogel kaj, da se ne bi postavil namesto table.
%d bloggers like this: