Select Page


Nutelino čokoladna skušnjava
chef: Rada kos

Sem mislil, da bodo jordanski tedni treninga čudni, pa se je izteklo presenetljivo OK, ritem družinskega potovanja se je nekako ujel z ritmom workoutov. Kolesa res nisem gonil veliko, večinoma sem bil na v tekaških copatih, ampak gleženj se je dobro držal, mehki puščavski pesek mu je dobro del. Od dveh škatel praška za regeneracijo, ki sem si jih optimistično pripravil za na pot, sem prinesel nazaj le pol druge.

Zdaj spet treningi doma, poznan teren, urejen urnik, domača hrana. Kontrolirano okolje, naj bi bilo bolj enostavno. Malo morgen.

Na ponedeljkovi telovadbi sem lačen na smrt, deset ur že nisem jedel, zadnjih štiriindvajset ur pred pregledom ne smem, lahko pijem, ampak samo bistre tekočine, brez barve. Kako bi legel en regeneracijski napitek, gost, kremast, … pa ga ne, rdeč je in celo peške nekih finskih jagod plavajo v njem. Vprašam se, ali je odločitev za eko bio športne napitke res dobra odločitev.

Noč na torek je cela zabava, pred spanjem praznjenje črevesja prvič, takoj po polnoči še drugič. Ljubezen gre skozi želodec, pri meni je ta sedaj povsem prazen, odtekla je tudi ljubeznivost, precej sem bil nataknjen že navsezgodaj. Ponorim, ko se zdi administratorki odveč razlagat, zakaj naj bi podpisal prazen formular s pristankom na vse posege, ki se bodo v ambulanti zgodili. Me pustijo čakat lačnega še dodatne tričetrt ure, da se skuliram.
Preostanek torka namenim polnjenju praznega vampa, črevesje mi je tako rekoč tabula rasa, načrti o priložnosti za nov začetek izpuhtijo, sprijaznim se, da sem požeruh.

Navadna siva sreda, olala!, na mizi diši potica, še en kulinarični dosežek iz odlične kuhinje moje drage. Topla je še, ravno iz pečice, vase zbašem pet kosov kljub vsem alarmnim sistemom v glavi, volja trebuha je močnejša. S slabo vestjo glumim glivo na terasi, prelagam lonce naokoli, upam, da bo pritisk v želodcu popustil. Zmanjka časa, sonce gre dol, obujem fajfingerce in grem odlaufat eno uro na PST. Noge trde kot kamen, na obratu skoraj bruham.

V četrtek moram narest še en regeneracijski krog, laganica, uro in pol, grem po kolo na servis kar v podloženih hlačah. Ročke niso uspeli zamenjat – to je bil glavni razlog servisa – so pa nabrali drugih nekih drobnarij za sto šestdeset evrov. Več kot pol vrednosti kolesa, a ne rečem nič, letos grem na veliko Franjo, naj bo kolo pripravljeno za na podij. Se usedem gor, kolo škrta … ne morem verjet … v dveh urah obračunanega servisa se ni nobeden usedel na kolo in ga preveril.
Grem na aikido, da se razkadim, na koncu treninga je gi krvav.

Kasneje isti večer pri Nandetu v delavnici pijem pivo, prek banan, super kombinacija. Še vedno me skeli tam zadaj od posega, komaj stojim, opazujem srečo dveh novih lastnikov Niner koles. Razumem evforijo, občutki kot če kupiš Meka namesto računalnika. Neučakanost je velika, prvo kolo se že sestavlja, v dveh urah je skoraj gotov, tudi baterija za luč je pripravljena, to kolo bo proti jutru že pošteno blatno.
Gledam žar pravih ljubiteljev koles in preklinjam lenobo serviserja v Freestylu.

V soboto sem družinski, dopoldne tržnica, kavica z mojo drago bejbiko, potem žehta in priprava na popoldansko slavnostno kosilo. Šrilanški kariji, Bejbi se spet izkaže, ta hrana je itak lahka, napokam se spet do grla, komaj stlačim vase še dva kosa nutelino-čokoladne borovničeve torte. Sledi trening volje med pospravljanjem preostale hrane, še vedno diši in ura je sedem zvečer, zadnja priložnost, da kaj pojem, kasneje ni več zdravo …
Potem končno kolo, čez Klobuk na Toško čelo in Topol, pomislim, tile lahki tedni so zahrbtni, uro in pol treninga zgleda malenkost, ki jo odrivam vse do večera, ko zmanjka dneva, preveč časa za hranjenje.

Nedelje sem se veselil že dolgo, obisk Obale in piknik na Gorenjskem sta nudila priložnost za cestni workout s ciljem. Pa se ni izšlo, roadie je na servisu, splaniran program zamuja, za povrh malo lenobe in piknik. Na pikniku hrana! Solata, čevapčiči, spet solata, chilly con carne, tiramisu, čevapčiči, še več tiramisuja, torta, še torta, čevap. Pikniki so super, nihče ne opazi, če greš iskat desetkrat.

Ob pol desetih zvečer se usedem na kolo in se odpeljem po Poti okoli Ljubljane tričetrt kroga na tričetrt gasa. Dvakrat.
Doma si pripravim regeneracijskega, malo bolj gostega kot običajno, kremastega, rahlo rožnatega z okusom na finske jagode. Njami.

Prva hrana brez slabe vesti ta teden. Deset minut do ponedeljka, začetka novega tedna.

%d bloggers like this: