Izleti,  Planine

Kočna

Kamniške alpe, 19. september 2020 — 19 km, 2450 vm, 12 h

Pravzaprav sta Kočni dve: Jezerska in Kokrška. Prva je veliko bolj obiskana, ker je del Slovenske planinske poti. Seveda pa imava midva v današnjem planu namen osvojiti obe. Ta skrajno zahodni konec Kamniških alp je ostal nedokončan del prečenja, ki sva ga naredila dve leti nazaj na Amfibijini SPP1D, ko sva šla v enem dolgem dnevu od Ojstrice do Grintovca, za Kočno pa je zmanjkalo časa, volje in poguma.

Pozimi si za pohode v hribe zjutraj kuham sveže tople obroke, ne glede na uro, ob kateri štartam. Poleti pa sem jutranjo pripravo optimiziral: hitro splakovanje pod perutkami, oblačenje v dan prej pripravljen kupček oblek in prestavljanje paketkov hrane iz hladilnika v nahrbtnik. Namesto ure in pol sem fertik v dvajsetih minutah. Ura je zazvonila ob 2:30, ob 3:56 sva že zaklenila avto na kmetiji Suhadolnik.

Noč ima svojo moč in v temi se meni pristopne poti manj vlečejo. Vejevje, hudourniki, skale, spolzka trava, … Grdi graben pač. Potem se zgodi vse naenkrat: iz gozda stopiva na plano in zagledava zvezde. Tik pod nama plast megle zakriva doline in obliva gore, katere bo bo zdaj zdaj osvetilo sonce. Ne vidiva, kako je pokukalo na plano med dvemi plastmi oblakov, ker sva na napačni strani Grintovca, zato se zadovoljiva z roza obarvanimi vršički Kočne nad nama.

Velja, da so naši alpinisti dobri v svetovnem merilu tudi zato, ker se plezanja učijo v težkih krušljivih skalah slovenskih planin. Kamniške alpe so izrazito takšne, Kočna pa še prav posebej. Nad nama je neskončno melišče, po katerem se dvigujeva proti steni. Kakšen korak najdem dobro oporo, pri večini pa se odpeljem po dobnem kamenju vsaj malo navzdol. Tone svetuje: po melišču napreduješ kot pri ženski — nič na silo.

Z vrha imava dober razgled. Tik pred nama je Storžič, za njim pa bela koprena, iz katere štrli veriga Karavank, še malo naprej Julijci s Triglavom, povsem zadaj še Krn. Vse to sem že prehodil, ponosno pomislim. In tisto tam je mi Tone z roko kaže v daljavo, Veliki Klek. Nejeverno pogledam. Grossglocker sem verjetno videl že kdaj prej, vendar je zdaj, tako izoliran z megleno pokrajino, res dobro viden.

Pot prek Kočne je označena in zavarovana, vendar barva ni ravno sveža in vsake toliko kakšno zbledelo oznako na sivih skalah kar nekaj časa iščeva. Slovenske planine so med boljše označenimi potmi v svetovnem merilu, zato smo kar malo razvajeni. Vsako odstopanje od predvidene poti je že nepotrebno tveganje in pri tem se oba kar strinjava. Nobeden od naju si ne želi klicati helikopterja. Gotovo bi jih slišala na račun najinih čevljev.

Pot je zanimivo razgibana in zahteva tudi nekaj poplezavanja. Pod nogami je ves čas grušč. Ko sem zgoraj, pazim, da kak kamen ne odfrči Tonetu na glavo. Eno je, da mi je malo že prirasel k srcu, predvsem pa bi bilo tečno, če bi nekje kar obležal in bi imel z njim skrbi. Zato grem kar malo naprej, da lahko stopam bolj brezskrbno. Če ga bo zelo strah, bo že zatulil.

Ko naslednjič slišim plaz kamenja, pa ta ne gre izpod mojih nog, ampak se kotali z vrha proti meni izpod parkljev. Zanimivo, da prve kozoroge vidiva šele tu, na drugi strani Dolške škrbine. Pojavili so se skupaj s številnimi planinci, ki danes oblegajo Grintovec. Morda so se od črnih kavk naučili, da od planincev pogosto odpade kakšen košček hrane in si zimsko tolščo po novem nabirajo s frutabelami. Tudi midva imava malico: jaz imam na meniju rdeči riž s stročjim fižolom.

A se umakneva? sva vljudna, ko se srečamo na ozki poti. Ni treba, saj je dovolj lufta, zaduhoviči in vsi se nervozno zasmejimo. Res je mestoma precej zračno. Prek Dolgega hrbta med Grintovcem in Skuto vodi razgibana pot, tudi s krajšimi feratami. Marsikak planinec se ji raje izogne, zato tudi ni najbolje označena. Tonetu se malo kolca od strahu. Danes sva zamenjala vlogi. Prejšnjič, ko sva se klatila po Kamniških, sem bil jaz tako trd, kot je danes on.

Dolgi hrbet ima grbo, označeno kot vrh in na njemu ponosno vtisnem nov žig v svojo planinsko knjižico. V zanosu dobrega napredovanja se odločiva, da žejna pač ne greva čez vodo, oziroma, ne lačna mimo Štruce, ki je za pljunek stran. Ta skalna gmota je sicer bolj impozantna videti od spodaj, zaradi gladkih skal, ki so v veselje plezalcem, na vrhu pa je le mini planota s kupom zloženih kamnov.

Vseeno si privoščiva malico. Iz nahrbtnika potegnem štruco kruha, ki sem jo v namen slovesnosti ob osvojitvi Štruce šel iskat v Art bread pekarno, in jo ponudim Tonetu, da si odlomi svoj kos. Vem, da je vedno lačen, in ponavadi ne vzame dovolj hrane za ves dan. Tokrat me preseneti, ko iz svoje malhe ponosno potegne lonček humusa, katerega debelo namaže na kruh. Kavke dobijo grisine, ki jih ne rabi več, jaz pa dolg nos.

Spuščava se prek zoprnega melišča proti Velikim podom in Tone malo zaostane. Pomislim, da se pravzaprav še kar dobro drži, saj sva že deseto uro na nogah. V primerjavi z mano živi prav razvratno: mlada ljubica, alkohol, večerno življenje. Vse tisto, kar sem dal jaz na stranski tir. Pravim si, da je to potrebno, če se lotevaš norih trail podvigov. Obstaja pa črv dvoma, da je morda ravno obratno …

Tone se pri Cojzovi koči niti usede ne, ker ga noge preveč bolijo, da bi še enkrat vstal. Pogoltnem slino, ki se mi je nabrala ob misli na ajdovo juho, ki diši iz kuhinje, in se odpravim za njim. Najbrž bi ga moral kaj tolažit, a ga kar pustim, da sam prežveči svoje tegobe. Ravno danes bi tekala po Fruški gori pri Novem Sadu, če naju covid zapore na mejah ne bi zadržale.

Tokrat mu je ušla, a če se bo kdaj res lotil svoje prve ultre, je itak bolje, da se navadi tistega občutka, ko se noge v čevljih ne počutijo več tako zelo udobno, in začno protestirat.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d bloggers like this: