Select Page
Dnevnik s kitajske, Avgust 1995

Metka in Yanez gresta jutri na Kitajsko. Zadnjič sta prišla vprašat, kako je bilo tam pred dvanajstimi leti. Precej drugače, najbrž.

Morda pa tudi ne. Tudi takrat so intenzivno rušili revne predele in hitro gradili velike stavbe brez karakterja. Tudi takrat je bilo vsepovsod veliko prerivajočih se ljudi. Že takrat je bilo onesnaženje neznosno za še tako naravovarstvenega ignoranta. Čepki za spanje so bili obvezni – če že ne zaradi prometa, pa zaradi karaok, ki so hreščale skoraj v vsaki drugi ulici.

Vsekakor so ostale gromozanske, nepredstavljive razdalje za premikanje. Spomnim se, kako smo iskali Trg nebeškega miru, ker se nisem znašel na zemljevidu. Da spraviš Peking na normalno velikost karte, pač moraš uporabit merilo, v katerem slovenci navadno narišemo celo državo.
Pa legendarni hard-seateji, natlačeni vlaki z lesenimi klopmi, ki se ustavljajo na nekaj ur, zgolj v naseljih z več kot milijon prebivalcev. In gnus ob pogledu na lokalno prehranjevanje z vsem živim kar raste, leze in gre.

Polno spominov se obudi ob listanju dnevnika. Na srečo neprijetni zbledijo, ali pa vzbujajo ponos, da si jih preživel.

Diase pa tokrat pustimo v škatli.

%d bloggers like this: