Select Page

Dnevnik s kitajske, Avgust 1995

 

Metka in Yanez gresta jutri na Kitajsko. Zadnjič sta prišla vprašat, kako je bilo tam pred dvanajstimi leti. Precej drugače, najbrž.

Morda pa tudi ne. Že takrat so intenzivno rušili revne predele in hitro gradili velike stavbe brez karakterja. Že takrat so bili ljudje vsepovsod. Onesnaženje je bilo neznosno za še tako naravovarstvenega ignoranta. Čepki za spanje so bili obvezni – če že ne zaradi prometa, pa zaradi karaok, ki so hreščale skoraj v vsaki drugi ulici.

Vsekakor so še vedno gromozanske razdalje. Kitajska je nepredstavljivo velika država. Spomnim se, kako smo iskali Trg nebeškega miru, ker se nisem znašel na zemljevidu. Da spraviš Peking na zemljevid, moraš uporabit merilo, v katerem slovenci na isto velikost papirja narišemo celo državo.

Pa legendarni hard-seateji, natlačeni vlaki z lesenimi klopmi, ki se ustavljajo le vsakih nekaj ur, zgolj v naseljih z več kot milijon prebivalcev. In gnus ob pogledu na lokalno prehranjevanje z vsem živim kar raste, leze in gre.

Polno spominov se obudi ob listanju dnevnika. Na srečo neprijetni s časom bledijo, ali pa vsaj vzbujajo ponos, da si jih preživel.

Diase pa tokrat pustimo v škatli.

%d bloggers like this: