Select Page
Tandem for lovers
Spa, julij 2013

Letošnje družinsko počitnikovanje je bilo drugačno. Kot vsako do sedaj. Cilj: Markelo na Nizozemskem. Čas za pot: tri tedne.

Nabrali smo nekaj točk na poti, ki so se nam zdele vredne ustavljanja in ogleda. Recimo preverit, ali je mat bela res najbolj ‘in’ za drage avte. Kje drugje kot pred Grand Casinojem v Monte Carlu. Pogledat pisano karavano Toura in ves cirkus, ki se vleče za njimi. V Arlesu čez fotografsko razstavo z Arnetom in Iztokom. Ali so vrata v obzidju Carcassonna res dovolj velika za Älaise na konju, ki se je ob jutrih izmuznila nabirat zelišča? Se peljat z najviše ležečo železnico v Evropi, na dva tisoč metrih po Pirenejih. Dirjat z rogatimi biki po ulicah Pamplone. Pozdravit Ivana in njegovo familijo v vasici Bakio na atlantski obali. Pa videt Green Daye v živo. In ognjemet na dan Bastilje v Bordeauxu. Najstarejše umetniško delo človeka v jamo Lascaux. Pa kronanje novega kralja v Belgiji. Zdaj imajo tudi Belgijci kralja Filipa, tako kot mi. Seveda poljubit starega prijatelja Pierra. Počekirat, kakšno številko modrca nosi bejba v prvi izložbi takoj za Buldogom, najstarejšim coffee shopom v Amsterdamu.
Nismo se preveč obremenjevali s tem, kaj o tega nam bo uspelo. Saj nismo agencija. In pravzaprav je treba pustit prostor in čas nepredvidenemu, ki lahko naredi vse skupaj še bolj zabavno.
Pa smo šli. Dolga pot sedmih tisoč kilometrov. Vsak dan podiranje tabora zjutraj in ponovno postavljanje zvečer drugje. Morali smo vzdrževati kar visok tempo. Od točke do točke po najkrajši, najbolj zanimivi, najcenejši poti.
Torej smo se opremili. Garminova Poldka res najde naslov sredi Bruslja na vrata natančno. Pri prečenju države pa te mimogrede nategne za dodatno uro vožnje. Kar izmisli si kakšen cestni zastoj ali kaj. Zato dva Garmina (en sposojen za cesto, drug na uvajanju, za brezpotja), generalna karta Evrope za splošno orientacijo, Michelinov atlas avtokart v merilu 1:50.000, pa dodatne specialke posameznih krajev. Ker ga ni čez občutek, ko res veš, kje si in kam greš.
A Francija je ogromna, prepredena s cestami. Še tako veščemu navigatorju po četrti uri vožnje v razgretem avtu koncentracija popusti. Ob ubiranju bližnjice mimo deset-centov-na-kilometer avtoceste ‘pademo s karte’. In se tako vozimo že tretji krog vaškega krožišča, ker se ne moremo odločiti za izvoz na podeželsko cesto v smer na karti neoznačenega kraja. Takrat je bil čas za požret ponos, zapeljat k robu, se nagnit iz avta in bit ponižen: “Bonžu, sivuple! Ekskuzemoa, Vezelay, agoš o adghroa?”

Letos v Benetkah je padla odločitev. Nahrbtnik v mestu je no-go. Turist – okej. Nadebudni amaterski fotoreporter na dopustu – na-a. Ne več.

Dan pred odhodom uspem priti v napol zapuščeno prodajalno pod Nebotičnikom in najdem foto torbo za ceno, ki se je zbiratelju Crumpler rdečih torb zdela povsem sprejemljiva, pravzaprav kar malo žaljivo nizka. Malo je bilo strahu pred posledicami nošnje težke torbe prek ene rame. In res sem proti koncu potovanja vse pogosteje menjaval stran.
Ampak so se prešvicane ure v telovadnici obrestovale tudi za to. Ni me zvilo. Hrbet je zdržal. In ostal suh.

> Bilbao Tour 2013 – Fotografije

%d bloggers like this: