Select Page

‘Greš?’ – ‘Kam?’ – ‘Ne kompliciraj.’ Pa sem šel. Malo sem len za hodit na koncerte, pa mi je v resnici skoraj vedno fajn. Ne glede na vrsto glasbe mi že energija glasbenikov v živo pomeni pravi užitek. Tudi pol ure po pozivu, v avtu proti Postojni, še vedno nisem vedel, kaj gremo poslušat. Nek blues. Tudi fajn. Če ne drugega, srečam Tomota, gotovo bo blizu odra. (Yay, ta prav dizajner – njegovo spletno mesto v trajni obnovi … )

S parkirišča stopimo direkt v zgodovino – Hotel Jama v Postojni. Originalni napisi, orignalni opaži in tapisom, original bučna razsvetljava. Vsaj natakarji so mladi, pridno nosijo pivo. Arašide pa imamo s seboj – tudi toasta ne postrežejo.
Če sem že len hodit na koncerte, pa sem še toliko bolj za nosit fotografsko torbo. Iz žepa potegnem panija in Tomo se mi samo reži. Sedimo za mizo v prvi vrsti pod odrom – carsko. Četa fotografov pridno razporejena v turškem sedu po tleh, dovolj nizko da ne moti. Razsvetljava zanimiva, ampak barvno pa čista zmešnjava. Nastavim torej na črnobeli jpeg in občasno pritisnem med srebanjem piva.
Gledamo se z bendom iz oči v oči in vedno bolj glasno topotamo v ritmu po mizah in po tleh. Zydeco blues iz jugozahodne Louisiane te ne pusti sedet pri miru. En-dva-tri, en-dva-tri, žličke drsajo gor in dol po mogočnem oprsju fionse, Jeffrey pa razgibava prste po svojih harmonikah. Intenzivno.
Časi so dolgi in ostrina šepa. Tu in tam kakšna uspe. Itak rabim le eno, dve, dovolj za spomin.
Ta zaresni fotografi pod odrom pa so vztrajni. Merijo, menjavajo objektive, pregledujejo trofeje. Ne nehajo po tretjem komadu, ne nehajo niti po pavzi, ne odnehajo vse do konca. Niti po opozorilu iz benda, da so sedaj pa muzikantje pa res že prestrašeni od vseh teh kanonov, usmerjenih v njih.
Po koncu eni odbrzijo domov, pretakat gigabite na diske, drugi še malo ostanemo in spijemo viski z basistom. One for the road.
> Več fotk
%d bloggers like this: