Dogodki,  Razno

Izbirčnost — 2. del

Ali: S krvavimi gatami do srečnega konca

(Nadaljevanje 1. dela)

V pojasnilo moram povedati, da sem priženjen v zdravniško družino, v kateri šteje samo uradno priznana medicina. Zato so, kar se moje žene tiče, vse moje zdravstvene težave imaginarne, dokler ne dobim papirja z MKB–10 diagnozo in žigom zdravnika s koncesijo.

20180503-hrana-IMG_8079.jpg

ZZZS medicina

Februar 2019

Zaradi črevčka pri osebni zdravnici nisem prvič, pred petimi leti so mi že odščipnili dva hemoroida. Dokaj sproščeno ji razlagam o svoji trenutni epizodi, ona kima in tipka v računalnik, polje anamneza, vse ji je jasno. Uležite se, prosim, s pogledom v steno! Zaslišim vzdih sočutja in napoved skalpela. Še preden se oblečem, iz tiskalnika prileze napotnica proktologu. Že, že, kaj pa težave z mojim razdraženim črevesjem? Kako se naj lotim tega? Priloži še reklamni letak za probiotik. Tega jemljite, je veliko boljši od Linexa.

Na naročilo za laboratorijski pregled, ki ga potrebujem za operacijo, izprosim še dve preiskavi za vitamine in se pri tem počutim čisto malo krivega. Zdravnica mi da vedeti, da gredo ekstra preiskave na njen račun, direkt v njeno finančno škodo.

Žalost ZZZS zdravstva — bolj kvalitetno, kot me zdravnik zdravi, manj zasluži.

20190504--DSCF0291.jpg

April 2019

Pregled pri proktologu. Ravnokar so mi iz riti potegnili medicinski pripomoček za rektalni pregled v velikosti pištole za iztiskanje purpena in od bolečine stojim na široko. Zdravnica mi razlaga predviden postopek operacije na sliki anatomskega atlasa: za podvez je prepozno, odrezali bodo vsaj dva hemoroida, pred tem prejmem blokado od pasu navzdol z injekcijo v hrbtenico. Postane mi slabo, noge se spremenijo v žele in z zadnjimi močmi zlezem nazaj na posteljo in prosim za kozarec vode.

S pregleda odidem z datumom operacije. Morda dramaturški vložek slabosti pomaga, da od zdravnice izsilim tudi napotnico za gastrološki pregled. Ufural sem se v sistem! Žena bo zadovoljna, končno se nekaj konkretnega dogaja. Težko čaka, da bi bil spet zdrav, da bi — kot pravi — lahko ‘spet za isto mizo vsi normalno jedli’.

20190530--DSCF0480.jpg

Kitajska modrost

Februar 2019

Hranjenje je za človeka od nekdaj družabni dogodek, iztrebljanje pa — čeravno logična posledica prvega — trenutek, ko si ta isti človek želi intime. Naučeni smo, da vsak po svoje opravi, kar mu je nuja. Še ata in mama o tem ne razlagata veliko. Zato napihnjenost trebuha, smrdeči izpuhi, sluzasta driska ali kri v blatu pač niso teme, ki jih odpiraš kar tako. In šele ko pogovor vseeno zaide na te livade, spoznaš, koliko prijateljev v nesreči imaš. Nepričakovano veliko ljudi deli podobno usodo. Ob eni taki priložnosti dobim priporočilo za obisk prav posebnega zdravnika.

Na prvi pregled prinesem zajeten dosje, solato papirjev z zapiski o hrani in kakcih, izvide laboratorijske in ajurvedske, športne jedilnike in priporočila. Prvič si nekdo vzame čas in jih vzame v roke. Športnik ste, a? odkimava z glavo. To vas rešuje, sicer bi že razpadli ob taki hrani, mi pravi. Kri, kri, kri, sama kri. Kri na vhodu, kri na izhodu. Nehali boste jesti vso meso.

20190622--IMG_8376.jpg

Naj si rezerviram dovolj časa za prvi pregled, so mi svetovali. Intervjuju sledi anamneza na bioenergetski način: ventuze, akupunktura, elektro prevodnost. Diagnoza: moja prebava je zmešnjava. Jetra štrajkajo, tudi okoliške žleze, prepustnost črevesja povzroča lokalna vnetja. Vse je povezano. Pogleda me prek okvirjev očal: Nehajte se zafrkavat. Manj športnih naporov, uredite si dnevni urnik in razbremenite prebavo z lahko vegetarijansko dieto. V naročje mi vrže dve knjigi. Tole preštudirajte. In vam povem tako, da vam bo kot športniku jasno: to bodo dolge priprave na maraton.

Rastlinski pogon

Vegetarijanstvo je enostavno: ričet brez mesa, jota brez klobase, jajca brez slanine. Veganstvo je bolj izbirčno, saj se odreka tudi jajcem, mleku, celo medu, vsemu, kar je živalskega izvora. Dieta, ki jo dobim v priporočilo, pa gre v radikalnosti še bistveno dlje. Medtem ko veganstvo išče rastlinske nadomestke za okuse, podobne običajni hrani, lahka rastlinska prehrana obrača pripravo hrane, kot jo poznamo, na glavo.

20190623--IMG_8408.jpg

Seznamu veganskih omejitev dodaja še: sladkor, gluten, razhudnike in vse močne začimbe, vključno s čebulo in česnom, kisom, poprom in soljo. V enem obroku uporabi maks pet sestavin, sezonskih, s čim manj toplotne obdelave in čim več izvornega okusa. Adijo bližnjice s konzervami, umetnimi dodatki in mikrovalovnim pogrevanjem. Adijo omamen vonj pražene čebule. Maščoba ne sme nikoli čez štirideset stopinj celzija.

Strmim v pravila in me je groza. Hrana na jedilniku sodi v kategorijo jedi ‘dobro za drek štukat’. Količine so omejene na velikosti pesti — še dobro, da imam velike dlani. Vsaj tretjino želodca naj bi vedno pustil praznega zaradi lažje prebave. Koliko je življenska doba ljudi na tej dieti, pravite? Sebi ne napovem niti en teden. Od lakote me bo pobralo.

20190624--IMG_8423.jpg

Vege praksa

Pomlad, poletje 2019

Preprosta hrana ne pomeni preprostega življenja. Skozi drugačnost vidim, kako sem prek hrane povezan z družino, družbo in službo. Slovenci se radi vtikamo v krožnik soseda in na začetku so vedno vprašanja. Razlagam na kratko, ne odpiram priložnosti verskim vojnam, ki ob prepričevanju v pravo hrano kaj hitro vzplamtijo. Še v domači kuhinji je zanimivo. Strpni do izbirčnosti drugega jemo skupaj, a vsak svoj — ne-okusen / brez-okusen / pre-okusen — meni. Odvisno od tega, kdo komu ocenjuje.

Najbrž ni bilo nikoli bolj enostavno priti do hrane — na koncu ulice nekdo poskrbi, da je na voljo skoraj vsak dan v letu. A vrag, ko sem vsak dan tudi bolj zbirčen! Zdaj iščem zrel paradižnik, sladke marelice, mehak avokado, korenček s perjem in solato iz zemlje. Lovim kmete na tržnici, kadar so tam, uživam v nabiranju in prebiranju sadežev. Žepi polni listkov z načrti jedilnikov, da me požrešnost ne zanese. Doma zmanjkuje prostora v hladilniku.

20190426--DSCF0046.jpg

Pravi organizacijski podvigi so izleti od doma. Že priprava na delovni dan mi požre jutro, večdnevni izleti še nekaj dni planiranja prej. Sklepanje kompromisov med samooskrbo in zanašanjem na ponudbo ob poti. Največja mora so restavracijski zajtrki: jajca, meso, mleko in gore sladkorja. Kruh je zasilna rešitev, a le ko je v planu izlet v naravo in glutensko prdenje ne moti nikogar.

Dobra novica pa, da se kuharji nad izbirčnostjo gostov ne zmrdujejo več. Najbolje se mi izide, če zahtevam veganski meni. Še bolje, kadar osebje dobi zaradi tega velike prestrašene oči. Njihova ustrežljivost postane brezmejna in lahko dobim karkoli. Recimo ajdove žgance s pohorsko karfijolno juho. Njami!

Lahkotnost bivanja

Nihče nikoli ne reče: Ej, stari, kva si se pa ti zredu?! Ne spodobi se. Kot da bi opozoril na neko slabost, na poraz, slabo izkušnjo. Ko pa gre teža navzdol, ne skoparimo s komplimenti za punce — Joj, kolk si čedna! Kol’k’s pa shujšala? — in zaskrbljenostjo nad fanti — Ti, a je kej narobe? Sušiš se. Tudi sam neprestano poslušam komentarje. Seveda je moja teža zanihala navzdol, izbirčnost mi je stopila salo, zmanjšanje treningov pa mišice. Ampak — hvala za skrb — kljub izgledu se počutim odlično.

20190627--DSCF1024.jpg

Če bi mi kdo prej opisoval, kar zdaj občutim, bi mu očital pretiravanje. Odlično spim, se zbujam brez budilke in vstajam brez kave. Prva pogača iz nočne izmene pade v školjko že pred zajtrkom, čez dan pripravim še dve. Črevček deluje. Bolečin v jetrih ni več, zbudila se je desna ledvica, s katero se ukvarjam že leta. Najbolj me fascinira, da ne čutim več musklfibra. Klecavih ponedeljkov z vnetimi mišicami po tekaških vikendih preprosto ni več.

Moje odlično počutje pa se ne odraža v laboratorijskem izvidu, ki kaže tipično vegič sliko: pomanjkanje vitamina D, vitamina B12, železa. To so namreč snovi, ki jih telo najlaže dobi iz živalskega mesa. Vsaj tako pravi medicina. A dejansko je poraba teh vitaminov majhna in mi jih v času od zadnjega zrezka ne bi moglo zmanjkati, če bi jih imel prej dovolj. Narobe je nekaj drugega. Olajšanje za vegetarijanstvo, nova skrb za moje zdravstvene skrbnike. Po novem pridno jem tisto, nad čemer sem se prej zmrdoval: vitaminske dodatke.

20190626--IMG_8466.jpg

Junij 2019

Predavateljica Urška izpred pol leta je strašila pred vegetarijanstvom: športnik potrebuje proteine, prave proteine, živalsko meso. Večina ji pritrdi, tudi sam sem ji, takrat. Peščica vrhunskih veganskih tekačev čez drn in strn to trditev zanika. A kaj, če imajo za seboj res štab nutricionistov, ki skrbijo za njihovo krvno sliko? Kaj, če je za ene v redu, za druge pa ne? Dilema. Ne preostane mi drugega, kot da preverim sam. Zberem pogum in se odločim pobrat Pušeljc na ene najtežjih sto kilometrskih tekaških trailov pri nas.

Ni me pobralo. V cilj sem prišel četrti v kategoriji.

Zlatokop

Junij 2019

Sedeče delo, dvigovanje težkih bremen, dedna dispozicija, slabo delovanje jeter — že eden bi bil dovolj, jaz pa imam izpolnjene prav vse pogoje in z leti sem pridelal kraljevske hemorodie, ki so mi gledali iz riti. Že zdavnaj je bilo prepozno, da bi jih z dieto in mazili pospravil nazaj v črevo, odstranili jih bodo z operacijo, katere me je strah. Napake se zgodijo, mi potrdi tudi anesteziologinja na informativnem pogovoru. Čisto sem mehek. V mislih se mi vrtijo črni scenariji zgrešenih vbodov v hrbtenico in preostrega noža na mišicah zapiralkah, vidim se z vrečko za blato, prikovanega v invalidski voziček. Moralo mi dviguje tekma, ki je le tri dni prej. Če bo Pušeljc res moj poslovilni izlet čez hribe, bo to vsaj kraljevski zaključek.

20190626--IMG_8455.jpg

Vse je šlo dobro. Pod menoj ni luže krvi in noge so se zbudile. Iz sebe uspem iztisnit nekaj kapljic urina, da me zvečer spustijo domov. Ležanje je znosno, podloženo s tremi analgetiki, ki zatirajo bolečino. Tudi sprehodim se lahko do veceja in mimo otečene prostate sprostim mehur.

Trikrat do štirikrat na dan pa porod, treba je namreč izpraznit tudi črevo. Ostra bolečina zareže v mednožje in občutek imam, da me bo v mednožju razparalo. Rešujem se z dihalnimi vajami za porodnice: vdih — sprosti, izdih — stisni! Leno leze blato iz mene, kot da iztiskam zatrdelo pašteto iz tube s premajhno luknjico. Bolečina raste, kljub njej vztrajno pritiskam, do točke, ko ne zmorem več, ko pomislim, da bom padel v nezavest. Spustim se na tla in se po vseh štirih odplazim v posteljo in zagrizem v rjuho. Tisto uro, ki jo potrebujem, da pridem spet k sebi, si kislo ponavljam isti štos.

I? vpraša Haso Mujota. Prvo sam skak’o, a onda mi se guzica razradila.

 

20190625--IMG_8436.jpg

To bolečino si mazohistično podrobno zapisujem v dnevnik. Spomin na izkušnjo, ki jo bom uporabil v trenutkih skušnjave, ko bo bolezen pozabljena in zdravje postalo samoumevno. Ob napadih požrešnosti, ko bodo brbončice spet poskušale prevzeti oblast.

Se spomniš nabadanja na kol? Ti je bolj všeč turški kolac ali kitajski bambus?


Nič ne diši bolje od občutka zdravega telesa

 

20190627--DSCF1032.jpg

3 komentarji

  • Bostjan Bernik

    Tadej, cudovito napisano (z nekaterimi kruto nagravznimi detajli). Pozrl sem oba dela. Ceprav nisem vegan, se zavedam, da bi bil to lahko tudi zame najboljsi nacin, rezim, prehranjevanja. Ker sem prepricanja, da je veganstvo najbolj cisto vnasanje hranil v telo.

    Vendar mi je jasno, da je tole ogromen vlozek. Casa, energije, koncentracije… Kot z vsako spremembo zivljenskega stila. Naj bo opustitev kajenja, aktiven zivljenjski slog… Ce si rojen v to, ni problem, ce pa moras dejansko prekiniti utecen nacin in ponovno zaceti drugacnega, potem pa potrebujes najmanj smrtno obsodbo (ponavadi zdravnisko o raku, o odpovedi srca, mogoce kaksna kap), da se lotis spremembe.

    Vsekakor zares poucno branje, s tvojim cudovitim in direktnim slogom. Ce kdaj zberem dovolj poguma, te bom prosil za kak nasvet in upal, da bom lahko crpal iz tvojih izkusenj.

    Btw, a so fotke vse tvoje? Ker ce so, potem se strinjam z Ervinom, da imas res ogromno casa. 😛

  • Tadej

    Hvala za pismo, Boštjan. Seveda, z veseljem delim znanje in izkušnje! Ne rabiš čakat na smrtno obsodbo. Spoznal sem kar nekaj dobrih športnikov, ki jemljejo spremembo zelo pragmatično. Jejo pretežno rastline, če gre, sicer pa ugriznejo tudi kak kos mesa, ko je to edina izbira. Dokler tega ne jemlješ kot politični program, je vse v redu. 🙂
    Fotke so vse moje, ja. V prvem delu so fotografije, ki so bile objavljene v Prostočasniku, v drugem delu pa dokumentacija za dnevnik novega prehranskega režima.
    (Sin se vsakič norčuje iz mene: ‘Nisi fotkal, nisi jedel, a ne?!’)