IperTrail 2020

S1 IperTrail, 4. in 5. januar 2020 — 179 km, 8543 vm, 38 h 32’ — Foto : Tadej, Tone, Rada, Silvia

Iper škatla

Sisljan / petek, 18:00

Za pultom običajna italijanska zmeda. Zmrznil je telefon z aplikacijo za prevzem številk. Ni edini, ampak ostali so v rokah nekih drugih, zaposlenih z bolj pomembnimi opravki kot smo mi, ki čakamo v vrsti. A to me ne vrže iz tira. Organizacijski del sem opravil dobro in vkalkuliral dovolj časovne rezerve. Na štart čakam samozavestno flegma.

Flegma je tudi vzdušje okoli mene. Na prvi Iper sem se pripravljal v tajnosti skoraj do zadnjih nekaj dni in odziv marsikoga takrat je bila nejevernost, da je kaj takega sploh mogoče, kaj šele pametno. Tokrat pa sem bil pospremljen zehajoče, v smislu: A spet?!, kot da to sploh ni več ne vem kakšen podvig. Vsi pričakujejo, da bom opravil z levo nogo.

Bejbi me prijazno zapelje še do Nove Gorice in ob sedmih zvečer sem v svoji sobi. Uživam v topli zelenjavno fižolovi juhi za lahko noč. Vprašanje, kdaj bom jedel naslednji topel obrok. Obeta se težka preizkušnja za moj razvajeni črevček.

20200103--IMG_7391.jpg

Start

Nova Gorica / sobota 3:00

Ob pol treh zjutraj ulice obeh Goric samevajo. Le nekaj samcev se klati okoli barov z utripajočimi rdečimi lučmi. Prvega, ki srečava na štartu, je Michele. Prišel nam je položit tepih, prek katerega bomo startali na svojo avanturo. Vem, da bi bil veliko raje med nami, z nahrbtnikom na rami in številko za pasom.

Medtem, ko žvečim banano, Michele na sledilcu pokaže točke tekačev, ki so štartali tri ure pred nami. Režimo se jim. Eni so že sedaj izgubili pravo sled. To se meni seveda ne more zgoditi. Akhm.

20200111--81922542_2434205510243612_9012196655348318208_n.jpg

Silvia

Kakšen ducat nas steče izpred železniške postaje. Tesno ob mojem boku teče Silvia. Z menoj bo pretekla prva dva kilometra, nato pa me bo pričakala na vsaki od postojank, vse do cilja. Petim nam tekačem so dodelili pomočnike v tehnično, organizacijsko in moralno podporo. Iper atleti. Njihova posebnost je, da so invalidi. Moja Silvia je slepa od rojstva.

Na olimpijskih igrah v Torinu je zmagala v veleslalomu. Sedaj pa — razlaga sproti med tekom — je smučišča ne zanimajo več, začenja s turnim smučanjem. Njeni čuti so drugače izostreni. Ve, kdaj tečeva mimo hiš, ob polju, blizu vode. Tek skozi ovinke nama gre brez težav, njen misogi je popoln.

Tekaška kondicija pa ne, zato zaostaneva za skupino. Ko za ovinkom izginejo še zadnje lučke tekačev, ostanejo nad nama samo še zvezde. Kako naj ji sploh opišem ta občutek?! Hvaležen sem ji za počasnost. Ko se posloviva, v tišini uživam mirno zvezdno noč.

20200104--IMG_7403.jpg

Zajtrk z razgledom

Solkan — Sv gora — Škabrijel — Veliki rob — Kucelj — Lokavec

Z italijani se ne razumem prav dobro. Kakršenkoli začetek pogovora se razvleče v mučno iskanje angleških besed. Prve tri prehitim na poti do tunela pod Sveto goro z običajnim Salve! Še enega na poti na Škabrijel. Med tem, ko hitim naprej, da ubežim divjim sencam z njegove halogenke, se zapletem v grmovje in izgubim sled. Zdaj gre naprej on. Tudi prav.

Z dvigom po Srednječavenski se odpre dan in razgled v mrčasto Vipavsko dolino. Na točki razgleda imam zajtrk. Jabolčna čežana z žlico smetane in cimetom me nežno poboža po želodčku. Prva etapa je dolga in prav nič enostavna, začinjena s strmimi planinskimi potmi. Zato si pred spustom privoščim še dve malici: svilen tofu s kokosovim čipsom in malo kasneje ohrovtove zvitke. Trail na rastlinski pogon.

20200104--IMG_7410.jpg

Konec ogrevanja

Lokavec / sobota 10:45 / 38 km

Silviji razlagam, kakšen je bil tek do sedaj, kako se počutim, kaj sem počel. Zdi se mi, da z zanimanjem posluša. Pokažem ji svoje dolge lase. Obleko, ki jo imam na sebi. Napeljavo, ki jo imam v rokavu, da mi polni navigacijsko napravo. Vse pogleda z rokami, seveda. To me ne moti. Ugibam, ali ji je všeč tolikšna neposrednost. V sebi že nosim eno slabo izkušnjo s slepo punco. Ampak tista ni bila olimpijska zmagovalka.

Pod nos ji pomolim instant raviole, ki mi jih je s toplo vodo pogrela prijazna domačinka. Zmrdne se. Naziv Italiänische ravioli na instant vrečki je morda res preambiciozen. Vseeno jih pojem, čeprav nisem lačen. Za na pot izberem dva vrapa. Tortilje s humusom, tofujem, fižolom, avokadom, tempehom, zelenjavo in začimbami v raznih kombinacijah. Nisem jih označeval. Naj bo vsak prvi ugriz presenečenje.

20200104--IMG_7473.jpg

Čaven vertkal

Lokavec — Čaven — Predmeja — Otliški maj — Pravi vrh — Vrhpolje

Ravnokar sem s Čavna padel v dolino, zdaj obračam spet nazaj v hrib. Čaven vertikal je tekma z 1 km dviga na 4 km dolžine. Zmagovalec jo opravi v dobre tričetrt ure, jaz porabim skoraj dve. Ne ženem se preveč, saj sem šele na četrtini svoje poti. V potoku si napolnim mehur s hladno studenčnico in uživam v toplem dnevu. Čisto malo zavidam izletnikom, ki se vračajo s Čavna na nedeljsko govejo juho.

Čeprav nas je tekmovalcev na Ipru malo in smo na dolgi progi razkropljeni precej narazen, na postajah vedno koga srečam. Ne sprašujem jih, ob kateri uri so štartali, ne obremenjujem se, ali so mi konkurenca ali ne. Vsekakor prepoznam glavna favorita. Njun tempo je neverjeten. Nosita števili 1 in 2. Gotovo ni slučaj.

20200104--IMG_7443.jpg

2. postaja

Vrhpolje / sobota 16:50 / 60 km

Škatlo imam nabasano s hrano in obleko, povsem po nepotrebnem. Temperatura med dnevom in nočjo niha za kakšnih deset do petnajst stopinj in to rešujem s kolobarjenjem treh plasti volne in lahkim anorakom. Sproti me suši burja. Odnaša vlago, koncentrat smradu ostane. Cenim prijazne ljudi, ki se z nami družijo v zaprtih prostorih in nam prijazno strežejo čaj.

Z vročo vodo si razredčim kvinojino kašo z indijskimi oreški. Nisem lačen, pojem je malo, na silo. Zaenkrat se izogibam sladkim stvarem, se jih pa že veselim: domači snikersi, marsi, bountiji. Na poti s postaje objamem Silvijo, kar je zdaj že najin običajen ritual. Jure za mano zakliče, naj ne pozabim napisat zapiska na blogu. Vedno znova sem vesel, ko mi nekdo odkrito pove, da bere zapise na mojem blogu. Pisateljski ego.

20200104--IMG_7488.jpg

Nanos

Vrhpolje — Vipavski grad — Abram — Pleša — Razdrto

Presneto kratek dan je bil. Pot je na srečo enostavna, tudi ponoči dokaj z lahkoto navigiram po sledi na uri. Steza skozi gozd na Nanos je tisti del poti, ki ne bo pustil globokega vtisa. Vsake toliko dohitim in prehitim kakšnega tekača, včasih tudi po dvakrat, če vmes zaidem. Nič kaj dosti ne komuniciramo. Meni je čisto v redu, da imam mir. Burja v vejah mi je najboljša glasbena spremljava.

Na zapečku lovske koče na Abramu zalotim Klemna. Čaka prevoz. Še en DNF v njegovi tekaški karieri. Odstop me ne čudi več; čudi me, da znova in znova poskuša, ne da bi se dovolj dobro pripravil. Spijem tri čaje in grem naprej, da se ne nalezem njegovega razpoloženja. On se že veseli tople postelje, pred menoj pa je še dolga noč.

Prestavim se kočo više, na sam vrh Pleše. Mamljivo diši: Anja in Tomi mažeta krožnike s pašto. Nisem lačen, spijem čaj. Oskrbnik mi odsvetuje direktno pot navzdol. Ko iz Razdrtega hvaležno pogledam navzgor proti njegovi koči, zagledam luč sredi stene. Tekač na klinih. Ne zavidam mu, bližnjica ga bo stala vsaj ene dodatne ure. Upam, da ne tudi kakšne zlomljene kosti.

20200104--P1070591.jpg

Bajadera stop

Razdrto / sobota 21:30 / 82 km

V Razdrto pritečem suh in topel, na poti z Nanosa me je sušila burja. Objem s Silvijo, polnenje telefona, polnenje meha, polnenje trebuščka: korenčkova solata s kolerabo in zeleno, makadamia oreški in kruh. Drugi del malice naj bi bila še bučna juha, vendar mi želodec pravi, da raje ne. Nutricionisti odsvetujejo obilne pozne večerje. Črevček naj čez noč počiva.

Napravim se že za odhod, ko se pojavita Barbara in Jure. Prineseta olupljene bajadere. Ko prsti na mrazu otrpnejo, je tudi papirček bombona nepremostljiva ovira. Mini podrobnosti, ki jih sama dobro poznata. Njune tekme so lahko tudi dvakrat daljše od tega našega iperčka.

Nočem biti nevljuden in se usedem nazaj, da malo počvekamo. Mudi se mi nikamor. Pravijo, da mi gre časovno kar dobro. Na koncu me iz gasilskega doma požene glasen alarm, ki se sproži ob desetih. Na srečo alarm proti vlomilcem, ne sirena za požar.

20200105--IMG_7502.jpg

Vremščica

Razdrto — Senožeče — Vremščica — ŽP Vreme — Famlje — Rakov Škocjan — Matavun

Osvetljene antene Nanosa na robu obzorja so že daleč za menoj. Spuščam se po grebenu naravnost proti Tržaškem zalivu, prekritim z mesečino in obrobljeno s svetlečo čipko obalnih mest. Vse je kot na dlani. Burja češe borovce in očisti razgled na zvezdni svod nad menoj. Uležem se v travo in pomislim, da sem v enem od tistih trenutkov v življenju, zaradi katerih človek začne pisati pesmi, ker jih sicer ni mogoče opisati.

Na makadamu me dohiti mladinec, ki štarta na tretje mesto. Nekaj časa z njim držim tempo. Kar mučno je. Omejen besedni zaklad angleških besed s francoskim naglasom, kljub temu neizčrpna želja po razlaganju. Zraven smrka, pljuva, riga in prdi. Na vhodu v Rakov Škocjan ga spustim naprej. Pot postane prezahtevna, da bi mu lahko sledil. Zakaj sem se sploh nalimal ravno nanj?

20200104--IMG_7401.jpg

Obrat

Info center Škocjan / nedelja 4:00 / 112 km

Moje razpoloženje je na psu. Zadnjih nekaj ur ne jem in ne pijem. Želodec razdraženo reagira na karkoli, tudi če naredim le požirek tekočine. Obtožim prašek, ki ga dajem v vodo. Ves čas razmišljam o izgovorih, ki jih bom uporabil, ko bom po skrajšani progi predčasno zavil v cilj. Obdobje samopomilovanja.

Črne misli delim z mojo spremljevalko. Drobna Silvia s črnimi očali sedi poleg mene, drži me za roko in me nežno bodri, da mi gre dobro. Čutim njeno razočaranje in zaskrbljenost nad vzdušjem in mi je žal. Nadaljevanje v takšnem vzdušju nima smisla. Kratek power nap? Dvajset minut, določim na slepo, se uležem in tema me zagrne, še preden me pokrijejo z deko.

20200104--P1070589.jpg

Nežno zibanje me zbudi v povsem drugačen svet. Spet sem olimpijski. Tudi Silviji odleže. Ne skrbi je več, ali se na naslednji postaji v Križu še vidiva. Ne skrbi je več, ali so bila njena nočna dežurstva z menoj zaman. Dokončam lazanjo in se poslovim od Tonija in Aleša, ki se obirata s preobuvanjem in preoblačenjem.

Poslovim se tudi od svoje škatle. Zaradi slabe izkušnje pred leti sem si pripravil veliko rezerve, uporabil pa malo. Do cilja bom prišel v istih majicah, nogavicah in copatih. Ne rabiš velike torbe, če imaš v njej dobre stvari, kajne, Anže?! 🙂

20200105--IMG_7544

Znan teren

Matavun — Preloze — Novo Gradišče — Kokoška — Pesek — Draga

Na nek način me je Barbara pripravila do tega, da lahko po novem tečem tudi dolge ravnine. Kar sem prej sovražil, sedaj oddelam s stoičnim potrpljenjem. Morda tudi zato, ker vem, kaj sledi. Pot se kmalu spremeni v zoprn blaten grušč, ki vztrajno vodi strmo navzgor vse do stebra na Velikem Gradišču. Kar vleče se in vleče. Medtem se naredi drugi dan.

Na poti s Kokoške se zapletem v robidovje. Dovolj, da za las ujamem štart četrtega bloka na Pesku in zamudim štart Mateja. Pozdraviva se z Gregorjem. Džomba, jasno, štarta iz zadnje vrste. Njemu je že zdavnaj jasno, kako in zakaj se teče trail. Nato veselo vriskanje. Klara, Tina in Urša so danes amfibijska navijaška skupina. Huh! Punce tudi ob progi sekajo.

20200105--IMG_7507.jpg

Kraški rob

Draga / nedelja 8:00 / 128 km

Prvi postanek brez svoje škatle. Na okrepnici običajni trail junk: hrenovke, slanina, salama, jajca, piškoti, sadje cenenega izvora. Pojem pol pladnja jabolčnih krhljev. Zanašam se na zalogo dobrot, ki jih nosim v nahrbtniku. Bo že nekako. Nosi me prekrasen sončen dan, utrip množice tekmovalcev, navijači … le kaj gre lahko zdaj narobe?

Pesek — Draga — Stena — Jezero — Opčine — Kontovel — Sveti Primož — Križ

Pridruži se mi Tone. Nič ga ne šparam, čeprav vem, da mu z otrdelimi petami ni enostavno poskakovati prek kamnov Kraškega roba: okroglih, špičastih, skritih v travi, kotalečih in neusmiljeno ostrih. Pričakoval je spremstvo na pol mrtvega ultraša, zdaj pa navijam tempo, kot da hočem na podij. Ne pritožuje se in povrh vsega skrbi za dokumentiranje in komunikacijo z amfibijsko muffin delivery unit. Uršin mafin mi tako prijetno napolni želodček, da se pri obelisku pozabim ustaviti na malici.

20200111--82048374_492544964734197_4699954459717926912_n.jpg

Brez odpustkov

Križ / nedelja 12:30 / 153 km

Na trgu v Križu je cela zmešnjava. Po barvi številke nas razvrščajo med dve okrepnici. Na nobeni mi nič ne diši. V lončku za pijačo poskušam ohladiti vrelo slano vodo, ki jo ponudijo kot zelenjavno juho. Ni vredna truda. Zdi se mi, da fantje zbijajo šale na račun moje zbirčnosti. Kar spravim vase so trije piškoti in dva kozarca kokakole.

Pozneje imam s to kokakolo težave. Na moj črevček deluje kot drnč. Trikrat moram pod nujno v grmovje. Že zdavnaj mi je zmanjkalo higienskih robčkov in listje je suho. Blatna rit se boleče vname. Celo telo sem na treningih silil iz cone udobja, tega detajla pa prej nikoli.

V Križu se poslovim od svoje spremljemalke Silvie. Lovi zadnji vlak za Milano ob štirih in do takrat ne bom v cilju. Najin zaključek ne bo tako grandiozen, kot naj bi bil. Ne bova tekla prek ciljne linije z roko v roki. Nič zato. V dveh intenzivnih dneh druženja sva spletla trdno vez. Seveda obljubim, da grem po celi poti, brez odpustkov. Integriteta je, ko nekaj narediš prav tudi, ko nobeden ne gleda.

20200105--IMG_7550.jpg

Obala

Križ — Nabrežine — Botanjek — Porto Piccolo — Ribiško naselje — Cerovlje — Vižovlje

Na ozki poti za seboj slišim korake. Ustavim se in se umaknem ob stran, da gredo mimo. Kmalu za njimi še eni. In še eni. In nato cela skupina. Dohitevajo me tekači na krajše razdalje. Vedno več jih je. Ne hodim, še vedno tečem, a vendarle imam v nogah vsaj sto kilometrov več in jim na poti predstavljam počasno oviro. Nerodno je. Kar naprej se umikam. Tolažijo me vzkliki Complimenti! tistih, ki prepoznajo številko na mojem hrbtu.

Že tretjič grem gor in dol okoli parka na koncu naselja. Na točki, kjer velja posebno opozorilo, naj pazimo, kje nas pelje sled, je le-ta speljana kar nekam gor v strm skalnat hrib. Zdi se mi nemogoče, a vendarle … kaj pa če? Izgubim skoraj pol ure, preden se sprijaznim, da je track pač šlampasto narisan in grem za drugimi. Kakšna ukana pa je bila to, Tommaso?

20200105--DSCF7367.jpg

Na trgu pred vhodom v grad Devin plapola slovenska zastava, pod njo stojita sin in moja draga Bejbi. Veselje. Nisem pričakoval, da bo prišla. Menil sem, da je zamera izpred dveh let še vedno prevelika. No, nekaj te je še očitno ostalo, nimata mi kaj za ponudit. Tokrat bi mi juhica prišla prav.

Spomnim se na vrap v nahrbtniku, ki ga tovorim že šestdeset kilometrov. Trikrat ugriznem v gumijast zavitek, pa me posili na bruhanje. Vržem ga pujsom v grmovje. Vse, kar še lahko spravim vase, so žele medvedki, ki jih brskam iz vrečke z oreški. Še voda je dobila nesprejemljiv okus. Edina okusna stvar v zadnjih desetih urah, od kar sem zapustil škatlo, je bil Uršin mafin.

Trpim. Le stežka še diham. Na vrh zadnjega vzpona me prinese preklinjanje vsega po spisku. Ni za objavo.

20200105--IMG_7556

Ciljni spust

Vižovlje / nedelja 17:30 / 179 km

Pri zadnjem spustu v cilj imam spremstvo, amfibijsko elitno konjenico in Toneta. Letimo na krilih zaključka izjemnega dneva. Svetloba žarečega horizonta popušča in na grušču zadnjih ovinkov prižgemo žaromete. Ponos mi ne da, da ne bi iz nog iztisnil še zadnjih nabojev. Zadnje, kar bi želel slišati je, da so me komaj zvlekli do cilja.

V cilju deja vu organizacijske zmešnjave. Okoli vratu dobim napačno finisher medaljo, v kuhinji brez konca čakam na krožnik juhe. V bifeju že dolgo ne pospravljajo miz. Preveč dobro smo razpoloženi, da bi nas motilo. Amfibijsko zasedemo dolgo mizo in se lotimo piva, čipsa in preostalih čokoladic.


Cilj ni pomemben, pomembna je pot

Ah! Jajca! Izgovor za luzerje. Neskončno dober občutek je priti v cilj v bučnem spremstvu navijačev. Opazovati svoje ime na vrhu rezultatov. Preverjati znova in znova, koga vse si nažgal. Koliko njim, prevejenim ultrašem, je bilo vse skupaj pretežko. 179 kilometrov, 8 jurjev in pol višincev, s hitrostjo 4,6 km na uro. Dobro si se odrezal, penzič!

Splačalo se je stisniti zobe in do konca odhropsti vse je..ne intervale po Barbarinem planu, jih naložiti na izkušnje in nekaj norih jesenskih avantur. Do bolečin premrli prsti, z blatom zaliti čevlji, od strahu poscane gate, … Zoprni deli čez čas zbledijo, zato ne olepšujem zapisov. Za naslednjič, ko me prime, si zapišem v opomin: Get ready for suffer!

20200105--IMG_7569.jpg

La corsa del vento cattivo

Tek z burjo 2016 je moja prva trail preizkušnja in prve ne pozabiš nikoli. Od takrat sem njen strastni zaveznik in promotor; vse ostale traile primerjam z njo. Zdi se, da je ravno letos Burja prerasla v veliko prireditev. Nekaj tisoč tekačev iz tridesetih držav. Samo Anže je v Amfibiji predal več kot sto prijav. To mi je všeč. Fajn mi je, ko se na poti pozdravljam z znanimi tekaškimi obrazi.

S tem so se povečale tudi težave. Komično nerazumljive informacije na spletni strani. Organizacijske težave ob prijavi. Preozke poti v skupnem teku različnih dolžin. Padec kvalitete v ponudbi prehrane. Prijazne postojanke z domačim pecivom, ki so bile zame sinonim Burje, je odnesel nek drug veter. Prej simpatični začetniški spodrsljaji so vedno bolj moteča površnost. To ni več Burja, v katero sem se zaljubil.

20200105--IMG_7561.jpg

Iper trail

Dober rezultat me skoraj potegne v pritoževanje nad regularnostjo tekmovanja. Iper se oglašuje kot ‘avantura za najtrše’. Zakaj torej odpustki za prepočasne in peglanje seznama rezultatov? Ostaja slab priokus in dvom o iskrenosti ideje o iper preizkušnji kot nečemu res izjemnemu. Koliko ideje je potrebno žrtvovati, da bo ekonomsko izvedljiva?

A vse te zamere bo kaj kmalu prekril prah pozabe. Ostal bo spomin na venček izjemnih trailov in razgledov, na idealno vreme in prijazne Vipavce, ki so se spletli v veličastno izkušnjo. Najlepše od vsega: vse to sem tokrat lahko delil. Z mojo spremljevalko Silvio že od samega štarta. Z amfibijsko ekipo v najtežjih trenutkih. In s sinom in Bejbiko v cilju. Lepo je dobiti, še lepše deliti. Tega na trailih nisem bil vajen. Pa kar paše.

A sem res rekel Nikoli več?

20200105--DSCF7384.jpg

6 komentarjev Dodaj komentar

  1. Mojca mojchka pravi:

    Nestrpno sem čakala tvoj zapis (ker si vedno tako brutalno iskren in totalno pesniški), tako kot sem v nedeljo zjutraj na pasjem sprehodu vztrajno buljila v hribe nad našo vasjo, če bom kje uzrla kako lučko “ipertreilašev” in nato na računalniku gledala, kako se premikajo vaše “pikice”.
    Popotovanje in pol, čestitke in kapo dol, Tadej!!!
    In močno upam, da nisi rekel Nikoli več!

  2. Aleš pravi:

    BRAVO!!! Tudi zapis je na ustreznem nivoju zate.
    Sem spremljal priprave in čakal na “main event” 😉
    Me pa zanima realno razmerje tek/hoja?

    1. Tadej Maligoj pravi:

      Tecem gladke ravnine in blage spuste. Vse ostalo je prenaporno in prenevarno. Na sto miljah ves cas tecejo samo tisti, ki na koncu stojijo na odru. 🙂

  3. Ervin Lemark pravi:

    Penzič? Nikakor ne, mladi mož!

    Dober si, res si dober. Spoštovanje! Ponosen sem, da te poznam.

    1. Tadej Maligoj pravi:

      Hvala! Dober sem zato, ker imam dobre mentorje in vzornike. Ti si mi najvecji.

Dodaj odgovor za Tadej Maligoj Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja