Select Page

Tošč, 28. april 2019 — 39 km, 2050 vm, 7 h 30′ — Fotolog …

Ščebet ptic skozi priprto okno ne pušča nobenega dvoma. Čas je za vstajanje. Z globokim vzdihom se obrnem. Ni ti treba! Zdelan sem od včerajšnjega urbanega traila po praznični Ljubljani. Pozabil sem že, kako težko je spravit telo iz postelje naslednji dan. Ej, ni ti treba! V kopalnici si splaknem zobe, potem se spravim na tla in s pretegovanjem začnem trgati zalepljene mišice. Res, komot greš nazaj v posteljo. Ni ti treba! mi pravi kuščarček v možganih. Bolj, kot se obiram, bolj je glasen.

20190428--P1060428.jpg

Pozabil sem že, kako težko je razgibati zablokiran gleženj. Kako potolažiti mišico v hrbtu. Spraviti hemeroide nazaj v luknjo. Ni ti treba! Poglej, kakšno je zunaj! Napovedan je deževen dan, omenjali so ohladitve, celo mejo sneženja. Zakurim štedilnik, spečem kruh, pripravljam hrano. Gledam skozi okno v usran dan. Res mi ni treba. Deževna aprilska nedelja, idealen dan za vauhanje (izraz za ležanje na kauču s knjigo v roki in deko čez noge). To, stari! je navdušen glas.

20190428--P1060425.jpg

Žena je jezna name, ker stoje lulam. Sin je jezen, ker sem vrgel v smeti ovitek s koščkom čokolade vred (sumim, da mu puščanje mini koščkov hrane v ovitkih služi kot izgovor za nepospravljanje). Mama in oče sta name jezna, ker se jima vnuk — ta moj sin — ni ustrezno zahvalil za darilo, ki ga je prejel. Zdravilec se jezi, ker včasih pojem malo preveč in prepozno. Soseda se je ujezila, ker sem na dan OF nad vrata obesil slovensko zastavo. Čustven stres z vseh strani. Ni čudno, da se mi fecljajo čreva.

20190428--P1060383.jpg

Siv dan gor ali dol, grem prebavljat vso to čustveno zmešnjavo na plano. Ker se bo morda prebavilo tudi kaj konkretnega, vržem v nahrbtnik tudi velik paket mokrih robčkov. Plinska frakcija že trobi na ovinkih.

20190428--P1060367.jpg

Ko se končno spravim na cesto, me težak nahrbtnik vleče k tlom. Naredim nekaj hitrih korakov, pa se ustavim. Pozabil sem že, kako težke so noge na drugi dan sendvič vikenda. Še vedno lahko greva nazaj, veš?! Dolge asfaltne ulice … res jih sovražim. Ko pridem v gozd, bo laže. Današnji cilj je Tošč, kot že tolikokrat na deževen dan. Za popestritev obrnem smer. Štartam pri Šaleharjevih stezicah, pa mimo Slavkovega doma gor na Jetrebenk in mimo Jakoba proti Gontam. V gozdu je res laže. Čisto sem prevzet od živo zelene barve spomladanske bukovine in borovnic.

20190428--P1060378.jpg

Ves čas me dež pomalem namaka, zdaj pa prek grebena hudičevo mrzlo piha. Prstov na roki že dolgo ne čutim, samo bolečina je še ostala. Moral bi bil vzeti jadralne rokavice. Spomnim se, da sta me ne dolgo nazaj pod Jetrebenkom prijazno pozdravila moška s klopi pred hišo. Prav na tej klopi danes poiščem zavetje za prvo malico. Odvijem kruh: koruzna, riževa in konopljina moka. Ni najboljši, ki sem ga kdaj spekel, je pa še topel. Pomakam ga v raztopljen med s semeni. Živela veganska kreativnost!

20190428--P1060389.jpg

Na križišču ugotovim, da me sled sploh ne pelje na vrh Tošča ampak po bližnjici proti Grmadi. Hej, vsaj po tem blatnem bregu ti ni treba! Ampak tam me čaka jabolko, obljubil sem si ga na vrhu. Na tem zadnjem vzponu čutim, kako se mi odprejo še najbolj zategnjeni ventili v pljučih. Nova majhna trail zmaga, praznovanje z jabolkom. Iz istega razloga zlezem še na Grmado, tam me čakajo ajdovi kosmiči. Za prilogo dobim veličasten razgled na meglice, ki se podijo prek grebenov okoli prečiščene Ljubljanske kotline. Vse to samo zame. In to v nedeljo. Ni slabo.

20190428--P1060419.jpg

In sploh mi ni bilo treba!, razmišljam pred zadnjim spustom, zadovoljen sam s sabo, z najbolj okusno malico v roki in še boljšim razgledom. Res, prav nobene potrebe ni. Navzdol grede skačem prek črno-rumenih lepotcev. Kaj je, močeradarji, dan za uživanje, a?!

Moj kuščarček v glavi pa nič.

20190428--P1060415.jpg

Več fotografij …

%d bloggers like this: