Heavy metal ultra trail

Heavy metal ultra, Keila, Estonija, 16. avgust 2019 — 56 km, 7 h 45′

Plan je naslednji: ko se vsi tekaci zadovoljijo z medaljo po sedmem krogu, naredim jaz se enega za povrh in zmagam. Cirka 55 kilometrov — mala malica. Vendar ima ta plan eno luknjo. Ne racuna na zavzetost lokalnih ultra tekacev. Ko se cez startni blok razpali Metalica in naznani start v osmi krog, se prek startne linije zapodi ducate tekačic in tekačev. In po tempu sodec ne izgleda, da bodo kmalu obnenoglo oblezali ob poti.

Mene boli vse. S sedmim krogom sem napolnil maratonsko razdaljo in to je se imelo nek smisel. Na startu tokrat nisem kot pravi roker poslusal celega komada do konca, ampak sem se zagrebel med ta hitre tekace in ta krog odtekel v najvisji prestavi. Po povprecnem casu na krog sem uvrscen visoko, kar pa seveda ne pomeni nic.

Smisel tekme je last man standing: zmaga en sam, tisti, ki tece najdlje casa ravno dovolj hitro. Kdor se uspe postaviti na startno linijo, ko vsi ostali ze obnemorejo, zamudijo, ali se jim preprosto utrga, je zmagovalec. Okej, obstajajo kategorije: zadnji stojeci moski, zadnja stojeca zenska in podkategorija, zadnji stojeci vojak. Ker je na tekmo prisel cel Nato vod.

Ravno dovolj hitro je en krog v eni uri, kar ni prevec zahtevno. Krog je dolg šest kilometrov in nekaj sto metrov (natancno 6,66 km), teren pa raven in gladek, ce odmislis nekaj biatlonskih nadhodov in gozdne korenine. Kot atrakcija je dodana glasba in start je odprt, kolikor traja trenutno izbran heavy metal komad.

Ptice so pametnejse od tekacev — sle so spat. Samo skrzati se oglasajo, pa se ti proti jutru obnemorejo. Cudi me, kako nemi so tu gozdovi. Brez slabe vesti bi si v usesa vtaknil ipoda, ce ga ne bi pozabil v napacni torbi. Prisluskovanje pogovorom sotekacev noma nobenega smisla, iz estonscine je nemogoce pobrati besede in jih dati v kontekst.

Edina zabava mi je slediti rokerju v fajvfingercah, ki korenine preskakuje tiho kot kak partizanski kirurcek. Kljub temu ga v temi enostavno najdem: na glavi mu zmrgolijo vrazji ejsidisijevski rozicki. Car je, ni kaj. Pred tekmo sem imel samozavestno idejo, da bi vsak krog odtekel v drugacni obutvi, kaksnega vmes tudi v opankah ali celo bos. Vsak krog se vsaj enkrat spotaknem ob korenino in me ta ideja seveda mine.

Ujamem vecer, ujamem dan. Vec ali manj vse, kar se je imelo na tej prireditvi zanimivega zgoditi. Ko me korenina ze osmic ujame za copat, imam dokoncno dovolj. Ob prihodu v cilj ustavim uro, da me niti slucajno ne zamika, da bi sel se en krog. Ni vec zabavno. Vsak krog bolj boli in vsakic tezje se ogrejem na tekaske obrate. Dovolj bo. Prisel sem po medaljo in to sem pridelal, zmagati ne morem itak, program potovanja je namenil teku le eno noc.

Tek na prvi izvedbi hejvimetalskega tekaskega tekmovanja v Estoniji se slisi kul. Stati ob boku z rekorderji na vsa mozna dolzinska tekmovanja od 24 ur naprej. Se vedno pa je to tek v krogih, v katerem tudi po twj izkusnji ne vidim prav nobenega smisla. Za trening se morda, za tekmo ne. Kot ce bi tekmoval v preigravanju lestvic na kitari. Ali v crossfit pocepih in sklecah.

Mito bi dejal: to je, kot da bi tekmoval v drkanju.