Select Page
Sv. Ana nad Barjem, 25.8.2007
Canon 400d, 35mm@f4

Slučajno smo se peljali skupaj na avtobusu iz Singapura v Melako. Kerry in Robert, mlada kanadčana, rodom avstralca, ter njuna štiriletna Scarlett in dvoletni Clark izgledajo precej bolj popotno kot mi, ki smo ravno dobro stopili iz aviona v trope.

Za njimi so že štirje meseci poti po Avstraliji, Vietnamu, Kambodži, Singapuru, Maleziji. K na smrt bolnemu očetu sta peljala pokazat otroke, potem pa izkoristila priložnost za potovanje proti domu, in to ne ravno po bližnjici. Njena očarljivost in dostojanstvo vzbujata spoštovanje, njegov nalezljiv humor željo po druženju. A karte so rezervirane in naše poti se ločijo. Povabim ju, naj se na poti iz Istanbula v Frankfurt ustavita v Sloveniji. Mi bomo takrat že doma.

In res so prišli. Zdelani od potovanja, natovorjeni, brez rezervne obleke na dnu kovčka za posebne priložnosti. Med nas, ki smo se medtem že dodobra ukrivili nazaj v pisarniške stole, zakopali v delo in se bledo spominjali počitnic le še s fotografij.

Bilo je zabavno. Najin pogled tokrat čisto drugačen. Delovno razpoloženje, lastna zemlja, znana topologija, zaprte čakre. Njim le ena od postaj na poti prek treh četrtin zemeljske oble. Midva ponosno razkazujeva in razlagava pomembnost Slovenije, oni jo doživljajo z neobremenjenostjo popotnika, ki mu je Slovenija zadnja postaja na poti od daljnega do bližnjega vzhoda.

‘Who’s that green guy with harmonica?’ me vpraša en dan, ko pride iz centra.
‘Bodoči predsednik države’, mu rečem kislo.
‘No kidding!’ mu uide s tistim nalezljivim nasmeškom.

Še bolj se je zaljubil v Slovenijo. Res se mu je zdela nekaj posebnega. Suhi bradač, ki se pobarva na zeleno, na ulici igra orglice ter tako poskuša postati predsednik žepne državice pa ga je do konca navdušil.

No, danes sem mu sporočil, da njegov favorit ni zmagal. Najbrž bo padel v jok.

%d bloggers like this: