Select Page

Golovec, 22. oktober 2017  ⎯  40 km, 6h, 1350 vm  ⎯  fotolog

Pogosto se zbudim, tik preden zazvoni budilka. Ampak za danes je sploh nisem nastavil. Ko pogledam na steno, se na njej sveti 4:22. Nekaj časa rabim, da ugotovim, kaj ta številka pomeni. Aha, ura, ki jo projicira budilka. Začnem preračunavat. Danes bo iz ure v uro bolj deževalo. Prej kot startam, manj bom moker. Ker se pri zajtrku obiram vsaj eno uro, je zdaj ravno pravi čas, da vstanem.

20171022--DSCF6656

Danes je napovedan dež po celi Sloveniji, zato se odločim za Golovec. Ker je blizu in bom hitro doma pod toplim tušem. Boštjana prosim, da mi pripravi sled, saj on ta blatni hrib pozna kot lastni žep. Nekaj kilometrov bo asfalta, se opraviči. Sicer pa štirideset kilometrov gozdnih stezic na robu Ljubljane.

Barve

Temno je dlje, kot sem pričakoval. Luči nimam na glavi, ampak jo nosim v roki. Če svetim od spodaj, vidim sence na terenu veliko bolje. Kljub temu pa je to tek pol na slepo, trening za nepričakovano. Za nogo me ujame korenina in skotalim se po tleh, na srečo mimo vseh štrlin na tleh. Včasih smo temu rekli medvedka.

20171022--DSCF6541

Dan se naredi na dolgočasen jesenski način, brez spektakularnega pokukanja sonca izza horizonta na vzhodu. Prejšnji teden so na krasu barve žarele od sonca, ob današnji difuzi pa barve naredi šele dež. Vlažno listje na tleh postane temno rdeče, trave zažarijo zeleno, megla med debli je modrikasta. Na črnih vejah so tu in tam še živo rumeni listi.

Pogosto me sprašujejo, zakaj najraje tečem sam. Ker nobeden ne gleda na uro, ko pokrajina postane fotogenična in se tekaški trening spremeni v fotošuting.

Sveti Jakob

Dan prej sem obrnil proti Toškemu. Ni mi enostavno začet, noge so težke, že po ravnem, po prvem kilometru prek obvoznice imam vsega poln kufer. Tolažim se, da je vedno isto, prvih pet kilometrov je največji safer. V ušesa si vtaknem glasbo in vklopim polavtomatskega pilota. Samo pojdi za nosom. In ko ura pokaže deset kilometrov, lahko obrneš. No, razen če ne, in greš še malo naprej, recimo gor na Jakoba.

Sv Jakob

Počutim se kot legendarna žaba v loncu nad ognjem. Voda se je še prejšnji teden zdela prijetna, zdaj pa postaja malo pretopla. V petek sem izpustil tek, prvi v trinajstih tednih načrtovanega treninga. Kup izgovorov sem našel, zakaj ni časa, v resnici se mi ni dalo, ampak res ne. Treba je znat prisluhnit telesu, piše v vseh športnih biblijah. Pa tudi če veš, da je samo malo lenobe.

 


 

%d bloggers like this: