Select Page

Slovenska planinska pot v enem dnevu, 30. oktober 2017  ⎯  Jesenice – Golica – Dovška baba – Mojstrana  ⎯  31,5 km / 2200 vm / 7h 30′ ⎯  Fotolog

Slovenska planinska pot v enem dnevu

Samo ena je mama: Slovenska planinska pot, 599 kilometrov od Maribora do Ankarana. Transverzala, ki povezuje na desetine tisočev kilometrov planinskih poti, od začetka resnih hribov na vzhodu, se pravi Pohorja pri Mariboru, do obale, kjer se Debeli rtič lomi v morje. Anže iz Amfibije organizira dan, ko jo prehodimo, pretečemo, prekolesarimo v enem dnevu.

20170930-SPP1-2017-DSCF5354.jpg

Na seznamu se napišem k odseku prek Triglava. Ampak ob času prijave je bilo poletje. Potem je cel september padalo z neba, v dolini dež, v hribih pa sneg. Trenutno so na Triglavu zimske razmere in temu ustrezno je priporočena oprema: dereze, cepin, čelada. Nič od tega nimam, kaj šele, da bi znal uporabljat. Odločim se za drugo stran doline, Karavanke izgledajo prijazno kopne.

Avto pustim v Dovju in se z busom odpeljem na štart v Jesenice. Vsi mi pravijo: Bus? Dobra ideja! Meni se ne zdi nič posebnega, busi so temu namenjeni. Pametni telefoni ljudem kisajo možgane. Lažje jim je najti deset evrov cenejši Uber z njujorškega letališča, kot alpetour bus za evro osemdeset. Na busu se peljeva dva.

20170930-SPP1-2017-DSCF5378.jpg

Samotnih poti sem vajen. Pogosto se zgodi, da ure in ure ne srečam nikogar. Včasih pa zaidem na pot, ki je bolj obljudena. Ko doma pripravljam pot na zemljevidu, ne vem, katere steze so priljubljene. Pravzaprav mi je vseeno. Sam se imam čisto fajn, tudi strah me ni. Ko pa so na stezi ljudje, me ne motijo. Vedno pozdravim v naprej. Starejše iz vljudnosti, mlajše zato, ker so sramežljivi in običajno gledajo kar v tla.

Po dveh urah pridem prek Javorniškega rovta na sedlo, kjer stopim na transverzalo. Zagledam dva tekača, ki gresta v mojo smer. Malo ju zamudim in zato žvižgam za njima. Sumim, da sta na istem poslanstvu kot jaz, rad bi se kaj pomenil z njima. Pa se ne ustavita, dirjata naprej s hitrostjo, ki je zame previsoka. Itak bi bilo to druženje za kratek čas. Moje neprestano ustavljanje za fotografiranje ni najbolj družabno.

20170930-SPP1-2017-DSCF5400.jpg

Ko sem enkrat na slemenu, je pot relativno enostavna. Na desni z meglo prekrit prepad v Avstrijo, na levi travnati pašniki. Srečam moškega, otovorjenega z velikim kolutom, na katerega navija žico električnega pastirja. Pospravljajo ograjo pred zimo, sneg vse podre. Ko pogledam, kam čez rob gre ta ograja, se mi zvrti od višine. Težka je pastirska. Lažje je slikarjema, ki se gresta ex-tempore. Obnavljata markacije na kamnih.

Zaobljuba

Nimam veliko fotografij iz otroštva. Oče je fotografski navdušenec in vse fotografije so narejene s poznavalskim očesom in veščo roko. A izdelava slike je bila takrat precejšen strošek, zato se je beležilo le pomembne trenutke. Iz časa, ko je moje fotografije urejala mama, imam album s 69 fotografijami. Vsaka je pomemben delček, iz katerih sestavljam spomin na svoje zgodnje življenje.

20170930--10 Mlad fotr031.jpg

Slika mene v belem papirnatem anoraku pred betonskim zidom. Spominska plošča kot dokaz, da sva na vrhu gore po imenu Golica. Ne spomnim se več, kako težko mi je bilo zjutraj vstati, da sva ujela avtobus organiziranega izleta planinskega društva iz Celja. Ne spomnim se poti na goro in ali mi je bila naporna. Spomnim se trdo kuhanih jajc in klobase za malico. Poljan narcis, ki smo jih videli niže dol. Prijetnih stvari.

Veliko kasneje, šele pred nekaj leti, mi je oče povedal, zakaj je bil to najin edini izlet v hribe, zakaj svoje ljubezni do planinarjenja nikoli ni prenesel na sinova. Na smrtni postelji ga je mama namreč prisilila v zaobljubo, da ne bo ne sebe ne družine nikoli spravljal v nevarnosti planin. Huh … Kaj? Čukasto ga gledam, pa vem, da se ne šali. Nekaj časa sem potem to novo dejstvo apliciral na svojo zgodovino.

20170930-SPP1-2017-DSCF5415.jpg

Predstavljam si, da mu ni bilo lahko, ko sem šel na Triglav s tastom. Ampak moj oče je načelen človek. Pred kratkim sem poslušal nastop učenjaka Christensena, v katerem razlaga, da se je načel najlaže držati sto odstotno. Ko enkrat sprejmeš odločitev, ni več primerjanja dobrega in slabega, tehtanja argumentov, kompromisov. Samo odločitev, ki je temelj za dejanja (in izgovor za nedejanja).

Dovške babe

V vpisni knjigi na Golici vidim, da lovim dve Katarini. In na Dovški babi ju ujamem. Nikamor se jima ne mudi, nista bili oni dve, ki sem ju hotel ujeti na sedlu. Od tu do Mojstrane je samo navzdol in grem kar naprej. Ampak se ustavim za malico, pa za ducat in eno fotografijo, pa copate si popravljam, ker sem jih preveč zategnil in sedaj divje tiščijo, da že kar šepam.

20170930-SPP1-2017-DSCF5448.jpg

Zdi se mi, da še nisem naredil dovolj kilometrov, pa grem do Planinskega muzeja malo naokoli, potem po Dovju iščem avto, ker sem zjutraj očitno parkiral pri neki drugi avtobusni postaji. Ves čas tečem, a vedno znova me dohitevata sprehajalki Katarini. Pri reporterskem kombiju Vala 202 se spet srečamo in ponudim jima prevoz do Jesenic.

Zdaj je tudi na Gorenjskem končno posijalo sonce in Julijci se bleščijo v soncu.

%d bloggers like this: