Select Page

Ljubljanski maraton, 28. oktober 2018 — 42 km, 4h 15′

* džomba — izraz za starega vojaka v JNA – npr. do konca vojnega roka ima še manj kot 3 mesece / tudi balkaniziran izraz za veterana iz divjega zahoda / tudi izraz za srečno upokojenega slovenca po zaključku delovne dobe
razvezani jezik

Štartna številka

Tone se prek mesendžerja važi, da ima številko za nedeljo. *Kaj pa jaz?!* nepremišljeno bleknem in čez dve minuti javi, da jo ima tudi zame. No, krasn! Celo jesen sem se na Večni poti naslajal nad trpečimi izrazi tekačev, odločen, da sem letos tega rešen. Nisem zdržal, na Ljubljanskem maratonu bom del te mazohistične druščine.

Ošinem tekaško evidenco: zadnja dva meseca po deset kilometrov na teden, pred tem tri mesece zabušavanja z razbolelo nogo. Ni ravno olimpijska forma. A sklenem, da se raje plazim po vseh štirih, kot da prekličem, kar mi je dolg gobec nakopal. Bom že. Saj številka je samo za polovičko.

Nekje zadaj v omari najdem stare copate, ki sem jih pozabil vreč v smeti. Za v dež bodo dobre.

Dež

Razveselil sem se napovedanega vremena. Rad tečem v dežju. Tekač je itak v vsakem primeru moker, le obleči se je treba dovolj pametno, da ne zebe. Volnene nogavice, volnene gate, dolga majica in anorak. Princip potapljaške obleke – vodo ob telesu segreješ, hladni vodi preprečiš dostop. Moti me kapljanje po nosu, zato si nataknem kapo z (velikim) šiltom. Ali pa še kaj bolj zabavnega.

Tek po mestnih ulicah je meni itak precej dolgočasna zadeva, če je dež, vsaj malo manj. Med mojimi najbolj spektakularnimi teki do sedaj je lanski Bovec. Ropotalo je, kot da bodo na nas padle gore, zalivalo pa je tako, da smo brodili po vodi do gležnjev in čez.
Takrat sem spoznal Urbana s kamero. Še sedaj sem mu fouš za posnetke tistega dne. Od Lučeta si izposodim vodoodpornega GoProja.

Navijači

Tik pred štartom nas namoči naliv. Kdor se je prej ogrel za tekmovalni tempo in sedaj čaka v zaprtem boksu, mu ni prijetno. Nas na repu štarta pa ne moti preveč, stojimo pod dežniki. Ko se poženemo prek štarta po Slovenski cesti, nas spremlja več navijačev, kot sem pričakoval. Bravo, vsa čast. Gotovo je njim v mokrih čevljih še bolj zoprno ždeti pri miru.

Tone naj bi spremljal Nino, a mu kmalu pobegne, in potem se sprijazni z mojo družbo. Z lagodnim tempom pozdravljava prijatelje in znance ob progi. Zvesti navijači so zanesljivi, vedno na istih točkah: Jane in Maja, Martin in Nives, Iztok in Jasna, Duška, Eva in Lara, Andreja in Maša, Anka, Jasmina, Jojo in Meri, …
S Tonetom imava toliko opravka s selfiji, da se na Vodnikovi izgubiva.

Zavoj v desno

Malo ga sumim, da se me je znebil zaradi tega, ker ga že celo pot nagovarjam, da na Tržaški zavijeva desno. (Vseeno je, kake barve številke imava, itak tečeva pod drugimi imeni, ne?) Zdaj pa se moram odločit sam. Noge imam trde že od desetega kilometra, do sem sem se bolečine že navadil. Tehtam za in proti. Levo ali desno? Potem se začvekam z Igorjem in kar naenkrat tečem po trasi maratona, spet stran od cilja. Eh, no, naj bo.

Preseneti me, kako številna druščina je nadaljevala v cel krog. Fajn, fajn, če so že ceste na južnem delu Ljubljane dolgočasne, bo vsaj dovolj družbe. S svojim LGTB nastavkom na glavi vzpodbudim marsikoga k ploskanju. Opazovalci so malo naveličani, prvi so tekli tu mimo že slabi dve uri nazaj. Hvaležen sem tistim, ki še vedno zberejo voljo in zaploskajo tudi nam turistom.

Ljubljana je najlepše mesto

Zoki nas s strelom pošlje v tek in v cilju pričaka s petko in usti od ušesa do ušesa. *Vam je bilo všeč?* Trasa izgleda kot predvolilna kampanja za lokalne volitve. Tečemo mimo novih sosesk, prenovljenih šol, po gladkem asfaltu razširjenih cest. Če ne drugače, je tale maraton zanimiv vsaj v toliko, da si na hitro ogledam, kaj vse je na drugih koncih Ljubljane novega.

Jankoviću očitajo, da si žepe polni z mestnim denarjem. Morda res, morda ne, kaj pa vem. Če odštejem foušijo zaradi osebnega okoriščanja — kot občan vidim, da se v Ljubljani dogaja, da se mesto spreminja na bolje. Vsega očitno ne pobaše le zase. Kam je šel denar prej, pred njegovim vladanjem, ko se je v Ljubljani ravno tako pobiralo davke, pa se desetletja ni zgodilo nič omembe vrednega?

Saj res … Zoki, de, kdaj bomo tekli okoli Stožic?!

Srečevanja

Malo neumno izgledam z marelo na glavi, ko ni dežja. V Mostah se končno spet uščije. Gledalci še kar vztrajajo, tudi ob najbolj dologčasnih cestah. Ždijo pod nadstreški avtobusnih postajališč. Dolgčas. Po tej strani mesta tečem drugič, navijače šele spoznavam.
Že dolgo nazaj sem pokuril baterijo GoProja. Kilometri minevajo od okrepnice do okrepnice, krajšam si čas z razmišljanjem o vrstnem redu: najprej banana in potem čokolada ali obratno?

Tu in tam med tekači srečam znance. Z joge, z aikida, sošolca s srednje. Čvekamo kar tako, samo da mine čas. Tekmovanje preide v fazo, ko se tempo ne meri več v minutah na kilometer, ampak v razmerju teka in hoje. Štejem kandelabre: do tretjega tečem, potem hodim do četrtega, pa spet tečem. Briga me. Tudi Roman Kejžar je že hodil proti cilju. Pa je potem zmagal. Jaz bom tudi.

Rekord

Običajno normo — čas pod štiri ure — zgrešim. Okej, to mi je bilo jasno v naprej. Zgrešim tudi drugo normo, dvojni čas zmagovalca. Prejšnji rekord proge bi s svojimi 4 urami in četrt ravno še ujel, ampak danes ga je Etiopijec Lemma izboljšal za nore tri minute. S tem je Ljubljana postala sedmo najhitrejše maratonsko mesto na svetu! Dokaz več, da je dež fajn za tek. Malo se čudim, da v slovenski kategoriji zmaga triatlonec, ki pravi, da se šele ogreva za sezono. Zanimivo.

Ko pridem v cilj, se prireditev že zaključuje, sploh, ker gre dež. Zoki ne deli več petk, fotograf ne slika več. Tudi moje zveste navijačice ni, ker doma leži s pljučnico. Zamika me, da bi objel punco, ki mi preda medaljo, pa si mislim, da najbrž ne deli evforije z mano. Tudi ona ima že poln kufer mokrih čevljev.

Purple rain

Marela na glavi je zdržala do konca in prav počasi mehčam mišice s sprehodom do Trga Republike. Ljudi je malo, vsak bi rad čimprej pobegnil na suho. V garderobi je le še nekaj deset nahrbtnikov. Jure mi postreže s toplo juho in slastnimi mafinčki. Band odigra zadnje takte Purple Raina. Hvala za poslušanje in adijo.

Usedem se na sinovega ponija in se v nalivu odpeljem domov. Maratonska džomba. Nič borbanja, nič trpljenja, samo na izi do nove kolajne v zbirki. Dober občutek.

%d bloggers like this: