Select Page

170 km makadama. Ni vmesnih postaj, ni spremstva, ni zunanje pomoči.

V avto organizatorja mečem višek oblačil, na vožnji iz Kosez do Viča sem se že ogrel. Gledava po parkingu za kakšnim znancem, pa je povsem neznana družba, pol je hipsterjev, z dolgimi gostimi bradami. Kje imajo fantje hrano za ves dan? Cestna oprema, brez nahrbtnikov. Šimnov debeluh je z drugega planeta.

20151024-Morning mist, Barje-P1440416.jpg

Že zaprta vožnja štarta s hitrostjo, ki naju pusti na repu skupine, lučke izginejo za ovinkom in po petih minutah vožnje sva sama. Na sredi Barja se ustavim za scanje in fotografiranje, Šimen me dohiti, ko prideva na asfalt, pa spet jaz njega. Gor v prvi klanec prehitim še skupino na fulijih in potem ostanem sam.

Izjemni pogledi se razkrivajo skozi meglo, skozi katere se prebija sonce. Rumeno listje na drevesih in na tleh, ustavljam se vsakih sto metrov in vlečem aparat iz torbice. Preklinjam, da sem Fujija pustil doma. Zaradi petnajstih dek razlike … Le kaj mi je bilo? A sem mislil zmagat?!

20151024-Morning mist, Barje-P1440430.jpg

Na Rakitni žvečim prva sendviča. Zgolj po sreči najdem kontrolno točko, ki je na daljšnici okoli jezera. Sem že zdavnaj mimo in moram precej nazaj, ko ugotovim, da sem zgrešil. To se mi zgodi potem še nekajkrat, natančnost garmine na deset metrov pri razvejanosti naših gozdnih cest ni vedno dovolj.

Makadamski spust, karbonske vilice pokljajo na ovinkih, imam dober filing na novih gumah. Eeee, … predober. Ponovno se zavem šele, kako stojim ob kolesu in pisano gledam v prednje kolo, ki se ne vrti. Padlo je iz osi, enostavno ga popravim, samo odpnem in zapnem os.

Ampak, hudimana, ne morem se spomnit, kaj počnem sredi gozda.

20151024-Autumn Colours, Slivnica-P1440501.jpg

Mimo prideta Domen in Andrej in se čudita moji počeni čeladi. Vse v redu? Očitno sem zaružil kot zmaj, čutim udarec v ramo, bok je popraskan, in golen. Spet leva stran, repriza poljuba Franje. Takrat se je lomil karbon in rama, sedaj stiropor na čeladi. Ocenim, da dokler vidim sled na garmini in je ne pobruham, lahko peljem naprej. V vsakem primeru je treba nekako dol s hriba.

Andrej in Domen me vzameta medse, ko gremo naprej, jaz pa pisano gledam v uro.

20151024-Krim, 2015-P1440460.jpg

Glava je overloaded. Med visokimi vrtljaji išče najbolj varno pot po makadamu in se ukvarja z vprašanjem, kaj se je zgodilo. Nobenega spomina o padcu. Ne zakaj, ne kako, ne kje. Doma raziskujem gps sled. S štirideset hitrost pade na nič, potem dvajset minut premikov v coni somraka. Na foto aparatu najdem izjavo, v tistem čudnem stanju se uspem posneti. Dvakrat.

Spomin v kartici namesto v možganih.

20151024-Man without mental history-P1440475.jpg

Moja varuha pustim za sabo, spet smo na asfaltu, strah je popustil, ona dva pa sta u izi, medvede strašita z velikim zvočnikom na Domnovi balanci. Ko rinem na Slivnico, glava boli manj, samo zmedena je še. Je pa zelo razbolel vrat od težkega nahrbtnika. Sem pretiraval s hrano? Vsekakor. Če bi šli bliže meji, bi lahko nahranil pol taborišča.

Na pol poti sem šele, treba je napolnit zaloge, čas je za pretovarjanje hrane. Jutri imam maraton, samo polovičko sicer, pa vseeno ni fajn, če grem danes v rezervo.

20151024-Autumn Dust-P1440550.jpg

Usedem se na južni rob jezera, razgled na trstičje v vodi in Slivnico na obzorju. Zarinem žlico v škatlo in se začnem mastiti. Izvrstno je, jabolka, smetana, mak, marmelada, čokolada. Pridem samo do tretjine, nasitno je. Ko sedim na mestu, pukcev ne odnaša, pridejo pod nos. Malo pomaga, da dišijo po kremi za vimene, s katero imam na debelo obloženo rit.

Izjemni razgledi, prava fotografska meka. Le počasi se premikam naprej.

20151024-Lunch With A View-P1440522.jpg

Baterije zdržijo do Logatca, zdaj rabim nove. Pakiranje z osmimi je prvo, kar najdem. Kolebam, kaj naj z njimi, potem ekološko vržem dodatno težo v nahrbtnik. Odleže mi, brez žive garmine ne bi našel vseh cik-cak sledi prek Barja, ki so nam jih pripravili za povratek v Ljubljano.

Fantastična svetloba je, zahajajoče sonce meče senco daleč naprej, jesen zlato žari. Kakšen dan!

20151024-Barje-P1440562.jpg

Še nekaj ovinkov po ljubljanskem dvorišču, po peš poteh preganjam večerne sprehajalce, nato spust v Pici Bici headquarter. Jota, pivo, čestitke. Deklevc intervjuja zmagovalce, moja zgodba preživetja za njegov mikrofon ni zanimiva. Pa saj se je sam komaj spomnim. Šimen je odstopil, edini od dvainštiridesetih. Počil je karbon. Morda še dobro, za debeluha je tole vseeno dolga, brcal bi do pozne noči.

20151024-Back In Town-P1440579.jpg

Uležem se v banjo tople vode, not nekaj žlic sode bikarbone in magnezijeve soli, ajurvedska pejnkilerska metoda. Potem dolgo ne morem zaspat, dočakam sina, ki pride s koncerta Letz Zepov ob enih. Še po tem se dolgo nameščam po jogiju. Vsi položaji bolijo.

Naslednjič? Itak. Zaradi takih izletov sem sploh začel kolesarit.

20151024-Pici Bici Head Office-P1440593.jpg

 

%d bloggers like this: