Select Page

Sobota

Za Europcar sem se odločil iz evropejske zavednosti, zdaj pa se amerikanec pred mano že tričetrt ure ne spakira s šalterja. Poskuša dobit avto brez kritja na kartici. Že Adria nam je pobrala debelo uro časa z zamudo leta. Namesto, da bi se po črnogorsko skuliral, sem zdaj ves živčen. Naš načrt je, da že danes po slovensko izkoristimo dan in si ogledamo vsaj Skadarsko jezero.

Golf

Ko se končno odpeljemo z letališča, sem živčen še bolj. Dobil sem Yarisa 1.5, letnik 2017, avtomatik. Sanjski avto. Ampak zdaj je brez praske. Mi ga bo uspelo takega pripeljat tudi nazaj? Čakajo nas drzne vožnje po vijugastih ozkih cestah. Asfaltnega traku je pogosto le za dober avto. Ko se srečata dva, je treba izbrati del ceste, ki dovoli nekaj umika na rob nad prepadom.

V Rijeki Crnojevića nas kelner odreši dileme, ali naj gremo poskusit najbojšo ribjo juho v Črni gori. Zaključili smo za danas, pravi. S ceste ujamemo nekaj lepih razgledov, ravno ob pravi svetlobi. Kljub počasnemu štartu nam je na koncu vseeno uspelo narediti kljukico pod današnji plan. Skadarsko jezero, Virpazar, Rijeka Crnojačka in črnogorski horse shoe, slikovita okljuka na reki.

Rijeka Crnojevića

Na koncu lačnega dneva končno hrana. Jagnje in teletina izpod peke, zalito z vrancem. Za posladek napolitanke z eurocremom. Pa kaj, če jutri na maratonu ne bo šlo do konca … diplomo za sodelovanje smo dobili kar skupaj s štartno številko.

Nedelja

Podgorički maraton, 29. oktober 2017  ⎯  42,2 km, 3h 52′  ⎯    Fotolog

Popara je šalca mleka s kruhom in kajmakom, friganice so popečeni toasti, priganice pa ocvrtki iz testa, podobnemu tistemu za palačinke. Po prstih teče maščoba, ko jih primeš v roke in namažeš s kajmakom in medom. Ni ravno po priporočilih dr. Nadje Rotovnik Kozjek dipl. diet. za zdrav. šport. prehr., je pa tipično prav za ta del Črne Gore. Nisva si mogla kaj, da si jih ne bi privoščila v temni restavraciji najine Crnogorske kuče.

Maraton, Podgorica

Kasneje sem hvaležen temu zajtrku. Izkaže se, da so vodne postaje ob maratonski trasi res pogoste, a izmenično nudijo zgolj vodo ali črnogorski izotonik : vodo, kriške limuna in kocke šećera. Za podajanje so aktivirali otroke. Z veliko vnemo so nam molili plastenke, čeprav ni bilo prave potrebe za to. Prav nobene gneče ni bilo na progi.

Zjutraj se nas na startu nabere nekaj deset. Okej, nekaj sto, ampak res ne izgleda prav veliko. Hkrati z nami maratonci imajo start tudi na pet in na deset kilometrov, da vsaj malo izgleda. Večina se jih med seboj pozna, kramljajo in se važijo, kaj vse so že pretekli in v kakšnem času. Bradonja se pohvali, da je tekel do Moskve, kjer ga je sprejel sam Putin.

Podgorica

Kakvo če ti vreme biti, komentira nekdo, ko se ustavim in fotografiram. Zbog vas radimo minus, pravi črpalkar z rokami v žepu ob zaprti cesti. Eeej, dođi vamo, da ti nešto objasnim uz rakiju!, se mi dere tip z verande svoje hiše. Večina ljudi sicer dokaj nezainteresirano zija v nas, nekateri rečejo bravo, res redki občasno plosknejo.

Proga je res dolgočasna, naravnost dol po magistrali, prečno pod letališčem in nazaj gor. Dolge ravne asfaltne ceste. Nekaj zabave je z otroci, ki so vsepovsod ob vaseh. Ko začnejo z neprestanimi where are you from, mi postanejo sumljivi. Preveč svetlolasi za čistokrvne črnogorce. Ali so šiptarji ali pa rusi. Ko jih isto vprašam nazaj, mi odgovarjajo: iz padgaric.

Maraton, Podgorica

Proga nas – kot se za državni maraton spodobi – pelje mimo lokalnih znamenitosti. Tone drži enakomeren ritem, jaz se ustavljam za fotografiranje in ga s šprintom nato ulovim. Za vsak prizor, ki ga vidim, se moram odločit, ali je vreden dodatnega tekaškega napora. Celoten prizor si najprej ustvarim v glavi in včasih se zgodi, da se ti razvijejo v fantastično posrečeno fotografijo. Ampak takrat je pravi trenutek že mimo. Oziroma se mi ne ljubi it tako daleč nazaj.

Za dve fotografski priložnosti mi je žal. Prva: Smetar ob obvoznici, naslonjen na metlo, za njim razdrapana zelenica in podgoriški stanovanjski blok, na kanti znak za omejitev na osemdeset. Druga: lesen kol s plehom, na njemu na roko napisano Prodajem zemlju. Na stotine takih tabel videm, ampak pri tej je v ozadju muslimanski minaret.
Taki prizori so potem kar dolgotrajni spomin.

20171029-Maraton, Podgorica-DSCF6912.jpg

Na sredini proge je še ena dolga ravnina, na kateri nikakor ne uspem ujet Toneta, ker je dvignil ritem. Ko ga končno ujamem, me pozdravi z Zdaj te ne rabim več, tečem s Špancem. In grem naprej. Vem, da ni čisto resno mislil, mi je pa dober izgovor, da tečem naprej s svojo hitrostjo. Po vsej verjetnosti se bom še kaj ustavil. A me zgrabi tekmovalna strast ko ugotovim, da bi lahko ujel čas na cilju pod štiri ure. Dvignem tempo, najhitrejši kilometer naredim v štirih minutah in pol.

Bejbika me v cilju pričaka vsa nasmejana. Super zabava, odštekana scena, prisrčne prireditve. Otroški pevski zbor odpoje borbene za naš šatrt, potem lokalne balerine na umetni travi plešejo na Radetsky marš. Namesto tribun je pred ciljem dvajset metrov gasilskih klopi, na kateri lokalni brezdelneži bolščijo predse.

20171029-Cetinje-DSCF7015.jpg

S Podgorico smo opravili, usedemo se v avto in čez dobre pol ure odloživa Toneta na avtobusni v Cetinju. Greva na Lovčen lovit razglede. Potem večerni sprehod skozi Cetinje po glavni ulici mimo muzeja sodobne umetnosti. Začetniška napaka v Budvi – naročiva ribjo ploščo. Razočaranje in opomnik za naslednjih deset let. Še en kratek sprehod skozi staro mesto Budve. Simpatično. V tem času. Ne bi pa tu preživljal poletnih počitnic.

Ponedeljek

Ponoči spim slabo, ker se mi je razbolela neka do sedaj neznana mišica pod levo ritnico. Očitno jo rabim za izstopanje iz avta. Prvih nekajkrat je boleče, čez dan se potem malo potolaži. Prvič izstopiva v Porto Montenegro, marini velikanskih jaht. Pomislim na to, kako stresen je svet jahtašev. Nikoli ne moreš zmagat, ne glede na to, koliko daš za svojo ladjo, vedno se pojavi nekdo s še večjo in še lepšo.

Tivat

Končno stopim na ta legendarni otoček v kotorskem zalivu. Za Gospo od Škrpjela vem že od nekdaj. Oče mi je razlagal o črnogorski obali, ko so po potresu v Budvi slovenski arhitekti tu veliko zidali. Pa ne cekrkvice na tem otočku, to so zgradili domačini sami, dobesedno. Še zdaj vsakega 22. julija pripeljejo sem nove kamne in otok še malo povečajo.

V Perastu je ena glavna ulica, šestnajst cerkev in osemnajst palač. Za eno pravijo, da je v lastništvu Michaela Douglasa in Catherine Zete Jones, vendar ju tu še nihče ni videl. Ali pa je morda lastnik Richard Gere? Med vsemi kraji, ki sva jih do sedaj videla na črnogorski obali, Perast izgleda najbolj zamrznjen v času, ko je bilo mesto na svojem ekonomskem višku.

20171030-Gospa od Škrpelja-DSCF7230.jpg

Lačen dan. Težko sva pričakala zajtrk ob osmih. V avtu ves čas grickam piškote iz Slatke kuće. Na trajektu snedem veliko kocko čizkejka. V Herzegnovem sem se zadržal in spil le kavo. Pred Perastom nisva več zdržala, v trgovini Voli si nabaviva malico s kruhom, majonezo in pršutom. Ko sonce zaide, nastane noč, čeprav je šele šest. Mi smo že na večerji, Kotorski gril lokal za domačine, tri metre vitrine samega mesa.

Torek

Na koncu trga izgleda kot hotel za Jamesa Bonda. Z balkona pogled na zvonik z uro in na razsvetljeno obzidje gor v hribu. Ravno ujamem vzhod lune izza trdnjave. Receptor prijazen, skoraj malo osladen, vsakič se izstreli s stola, ko vstopim v recepcijo. Pogled od blizu je manj bleščeč. Ventilator, ki se ga ne izklaplja, ker v kopalnici smrdijo odtoki. Polkna, ki se jih ne more učvrstiti in loputajo v vetru. Klima, ki ne greje. Vece školjka pet centimetrov od vrat. A ena stvar odtehta vse napake: v postelji ležim deset ur in vstanem spočit, brez ene zaležanine.

20171030-Kotor-DSCF7312.jpg

S Tonetom štartava skupaj proti vrhu trdnjave, dovolj zgodaj, da prehitiva pobiranje mitnine. Tone se kmalu upeha in se odloči, da bo raje delal družbo moji Bejbiki, ki bo šla gor z zanj bolj primernim tempom. Jutro je hladno, ta stran je senčne, čez odprte predele piha. Raje stopim hitreje, da me ne prezebe. Čez 25 minut sem na vrhu.

Vrh trdnjave je na nekakšni čeri, strmi skalnati prpadi so na vse strani. Na eni strani je mesto Kotor, na drugi serpentinasta pot in podrti zidovi majhne vasi. Splezam skozi okno v obzidju, kjer se začne lepa markirana planinska pot, mimo cerkvice in mimo koče pastirja z oslom. Obrnem navzgor, kamor kaže tudi puščica ob napisu maraton. Kotor > Lovčen > Kotor. Po tej poti naj bi v Kotor prihajal sam kralj Nikolaj. No, pustil se je nosit po njej.

20171031-Kotor-DSCF7366.jpg

 

V Njeguših na planoti Lovčena obiščemo rojstno hišo Njegoša. Sprejme nas tip z ogromnim trebuhom, ki se pohvali s podpisom Mira Cerarja v spominski knjigi. Težko diha, ko nam zverzirano recitira obvezen program. Ne razumem ga sasvim, sumim, da uporablja neko arhaično verzijo črnogorščine. Bistvo njegove zgodbe pa je, da so bili vse vladike Njegoševe rojene v tej hiši, samo v različnih sobah. Na koncu smo ga imeli dovolj, ker je kar naprej ponavljal isto.

Pot, ki si jo izberemo, ja ozek asfaltni trak, ki vijuga skozi pokrajino levo desno in gori doli. Večina ovinkov je nepreglednih, nikoli ne vem, kaj nas čaka, koncentracija me zdeluje. Ustavimo se pri kafani na križišču sredi ničesar. Pušači se grejejo znotraj, mi ostanemo zunaj, na soncu. Cesta je panoramska, ves čas vidimo do Lovčena. Pokrajina pa skalnata, rušasta, neprehodna. Redke hiše, ki jih vidimo, so v kotanjah, ob ravnicah, ki izgledajo kot polja.

20171031--DSCF7564.jpg

V Nikšiću nas je še skrbelo, ali apartma ima dobro internetno povezavo in kanal za gledanje Evrolige. Potem smo bili veseli, da smo ga po nekaj navzkrižnih telefonskih klicih z raznimi Kontići sploh našli. Ko hišo prepoznamo s fotografij, si oddahnemo. Velik plastičen sod z vodo na kuhinjskem pultu nam ne prižge alarma. Ukvarjamo se s štedilnikom na drva, s katerim naj bi si segreli apartma. Šele po plačilu ugotovimo, da je kopalnica brez vode. (Je pa zunaj na vrtu in imamo dve vedri.)

Preveč sem zmatran, da bi težil, ampak kaj pa moja Bejbi, ki si je še pred desetimi urami obrisala ustnice z damastnim prtičem v štirizvezdičnem boutique hotelu? Gospodar je rakijo za dobrodošlico sicer nalil tudi sebi, a je ni spil, torej smo pustili tisto steklenico pri miru. Tudi Vranac, ki ga prinesem s seboj, ni dober. Grem v posteljo in se zavijem z debelimi kocni. Skozi podenske deske slišim smrčanje gazde. Obrnem se na levo stran in čez nekaj trenutkov me ne moti več.

Sreda

Najbrž je to najboljši čas za obisk samostana Ostrogo. Prijazne temperature (za jakno z žepi) in odsotnost turistov. Posledično tudi skoraj nič nadležnih prodajalcev spominkov. Zlagoma se sprehodimo skozi samostan, niti pred najsvetejšim pravoslavnim krajem v regiji, grobnico svetega Vasilija, ni vrste. V temni votlini je odprta krsta, v njej nekaj pokritega, morda res mumija, vendar se ne vidi.

20171101-Ostrog-DSCF7628.jpg

Ni pomembno. Pop ob njej sloni na stolu in bere knjigo. Prostor naredi vtis tudi na nas, nevernike, ki pridemo pogledat samo iz radovednosti. Spoštljivo se ritensko umaknem skozi malo lino in stopim nazaj na sonce. Okvira vrat pa vseeno ne poljubim. Ugibam, ali ta navada neskončnega poljubljanja pravoslavnih ikon celemu narodu pomaga pri višanju odpornosti na mikrobe.

Ko na vrhu skalnate stene, v kateri je samostan, zagledam velik križ, se spomnim duhovičenja bosanskega vodiča v Mostarju. Ko so hrvati postavili tak križ na hrib na svoji strani, je stari Haso komentiral: Ja mislim, da je to jedan veliki plus za ovaj grad.

 


 

%d bloggers like this: