Čez Lisco

Sevniški planinski maraton, 31. avgust 2019 — 46 km, 2500 vm, 7h 50’

Noč v Sevnici

Mladinca neumorno nakladata in nakladata in nakladata. Dani se že, pa še kar razpredata globoke misli o življenju, vesolju in ljubezni. Vmes tudi kakšno zapojeta. Moti me, spanec mi je zaradi njiju pobegnil, a nima smisla, da jima grem to zdaj razlagat, samo še bolj se bom razbudil. Sploh pa nista najhujši hrup današnje noči. Občutek imam, kot da so bili naši šotori v središču mestnega dogajanja. Ali pa vsaj zadnja postaja vseh nočnih sevniških žurerjev. Topla noč na zadnji petek počitnic — kdo bi jim lahko zameril, da so jo izkoristili do konca?

Šotor se je zdel dobra ideja. Organizatorji na dan prireditve napovedujejo gnečo pri prevzemu štartnih številk in hkrati nudijo brezplačen prostor za kampiranje. Tako se izognem zgodnjemu vstajanju in še šotor prezračim. (Letos ga še nisem uspel izvleči iz omare — tudi pustolovskemu duhu je težko stopiti iz udobnega doma in se prostovoljno izpostaviti nepredvidljivi naravi.) Ob vsem navdušenju pa nisem pomislil na živahnost nočnega urbanega življenja. Med prekladanjem v spalki in čakanjem na peto uro, ko sem se namenil vstati, imam obilo časa tudi za prekladanje misli.

Ramišljam o dogodku izpred petinitrideset let, ki je ravno tako povezan z nočjo v Sevnici. Iz današnje perspektive se zgodba niti ne sliši tako dramatično. Kontekst sedanjega 24/7 načina življenja, udobnosti servisov in vsesplošne komunikacijske povezanosti ji obrusi večino ostrine takratnega trenutka in globino izkušnje. Najbolj pomemben faktor je bila moja mladost: bil sem prestrašeno mlado tele, premalo samozavestno, da bi zaupalo svojemu angelu varuhu. Tega sem spoznal šele precej kasneje, ko mi je nanj pokazal Castanedov Don Juan.

Do Zenice in nazaj

Ura je skoraj polnoč, ko se vlak ustavi. Ker vozni red Jugoslovanskih železnic ni zanesljiv, nihče ne ve, ali stojimo na postaji, ali čakamo kar tako, morda zaradi srečevanja vlakov. Vem, da moram v Zidanem mostu prestopiti na drug vlak, ampak okoli našega vagona je črna tema, nikjer sledu o peronu, strah me je izstopiti med tire. Po dolgem času vlak spet potegne in potem kar gre in gre in gre. Pri tabli na peronu že drvimo. Kompozicija za Beograd je bila predolga za peron Zidanega mosta.

Divje se prebijam skozi hodnike nabite z ljudmi, ki tako kot jaz nimajo svojega sedeža, čeprav gredo na dolgo pot prek cele Jugoslavije. Rezervacija sedeža je predraga, zato se namestijo kar na umazana tla, črna od saj, olja in cigaretnih ogorkov. Stopam prek utrujenih trupel in razvezanih cul z malico. Iščem sprevodnika, da mi pove za naslednjo postajo. Zenica?! Vračam se z morja po koncu poletja, v smrdeči kratki majici in kratkih telovadnih hlačah, z vozovnico v žepu, ki sem jo kupil z zadnjimi dinarji. Slišal sem za Zenico, a nimam pojma, kje to je, nekje u pi… mate… . S prižganim čikom gledam ven v črno temo in štejem železniške kandelabre, ki merijo vožnjo v napačno smer. Tudi sočne balkanske kletvice, ki se bliskajo po glavi, me ne pomirijo.

Vlak se kmalu začne ustavljati. Postaja! Kaj piše?! Kaj piše?! Sevnica. Ali je sprevodnik mislil to Zenico ali karkoli je že to, sliši se dovolj slovensko in zdaj se panično prerivam nazaj do torbe v nekem drugem vagonu in v zadnjem trenutku skočim skozi vrata z vlaka na peron. Preden se zberem in obrnem, od tistih nekaj, kar nas je izstopilo, ni več nikjer nikogar. Nihče ne izgublja časa, sredi noči hoče vsak čimprej na varno v svoje bivališče. Še preden vlak odcvili v noč, sem na peronu povsem sam.

Avtoštop

Moped so preložili v Zidanem mostu, čaka te v Celju, ampak do jutra ni nobenega vlaka, mi pravi mož z rdečo kapo. Kje pa je cesta za Celje? Pisano me pogleda, premeri od nog do glave, zamahne v smer prek Save ter se odpravi spat. Med pešačenjem do magistralke skurim še zadnje čike in ko se končno usedem na torbo ob robu ceste, je okoli mene sama tema. Kakšna besna ideja, da bom sredi noči dobil avtoštop! Edini avto, ki se pripelje, so miličniki, verjetno jih je za mano poslal načelnik s postaje. Legitimiram se s potrdilom o opravljenem izpitu za vožnjo s kolesom s pomožnim motorjem. To je vse, kar imam. Nisem še polnoleten. Dajo mi mir in me pustijo samega.

Do Rimskih grem mi reče skozi odprto okno in me spusti v avto. Potem gre kar mimo Rimskih in tudi mimo Laškega vse do Celja. To ni mala usluga, saj državi zaradi napačnih političnih zavezništev v svetovni naftni krizi zmanjkuje nafte in prodajo bencina omejuje z boni. Vsak prevožen kilometer je presneto dragocen. Od kod se je vzel? En sam avto v celi noči in ravno ta z odprtim srcem za mladega potepuha, ki mu je zdrsnilo čez rob. Slučaj? Njemu v zahvalo sem kasneje kot šofer nekajkrat vrnil to uslugo in štoparje zapeljal tudi izven svoje poti. Zdaj že vem, da se v življenju enkrat vse izravna.

Nočne izmene so težke, sploh v spremstvu alkohola. Nejevoljen skladiščnik mi odpre vrata, da prevzamem svoj moped. Prtljažni listek, s katerim je pripotoval v poštnem vagonu, je na sedež nalepljen z debelo plastjo kleja in ta je za seboj pustil mastno lepljiv smrkelj. Je bilo to res potrebno? Utrujeno vzdihnem. Za robato poslovno kulturo Jugoslovanskih železnic že ne bom imel nostalgije.

A bi vinčeka?

Štart. Ob prvih jutranjih žarkih se v hrib na koncu ulice zaženemo vsi naenkrat, tekmovalci s čipi na vezalkah in rekreativci s kartončki za zbiranje žigov v roki. Enim se čas meri, drugim ne. Eni štartamo v novo doživetje, drugi v lov za stopničke. Na voljo so samo tri, nagrade pa dovolj mamljive, da pride ponjo sam trenutni državni prvak. Razbremenjen tekmovanja uživam v razgledu na meglice, ki jih oblizujejo sončni žarki. Občudujem stare opečne dimnike nad Sevnico. Ne spomnim se, da bi jih že videl toliko na kupu. Pa še kadi se iz njih!

Dežurnega na prvi točki preseneti naša naglica, ni še pripravljen na žigosanje kartončkov. Ta zmeda se potem ponavlja vse do cilja in mi proti koncu postaja vse bolj simpatična. Prihajam kot prvi od rekreativcev in vsakič posebej moram razložiti, da nimam številke. Hitri ste. Zakaj pa ne tekmujete? Nimam pametnega odgovora. Da sem prihranil petnajst evrov? Žaljivo. Ker sem želel bombažno majico namesto plastične? Hipstersko. Ker mi je vseeno za športne gele? Izbirčnost. Ker sem fotograf in mi visi za uvrstitev? A, tako! … Pa dajte potem en kozarček vinčeka!

Gorska reševalna

Na zahtevni del čez Veliko Kozje sem bil opozorjen, pa ni pomagalo. Korenina me ujame za copat in telebnem direkt med kamenje. Tako trdo že dolgo nisem pristal. Ob vsem stokanju za mano priteče fant s kontrolne točke in mi pomaga vstati. Kri, ojoj, kri! javka, jaz ga mirim, da imam prvo pomoč v nahrbtniku. (Izkaže se, da nima niti enega flajštra.) Fant je ves iz sebe. Prej ga je skrbelo, kako bo s hriba odnesel vso vodo, ki je ne bomo spili, zdaj ga skrbi moje truplo. S povsem trdo nogo se odpravim naprej. Boleči koraki me spomnijo na bunke, ki sem jih v mišice dobival od starejšega brata, ko mi je hotel preprečiti, da bi lazil za njim. En dobro namerjen udarec v mišico me je takrat spravil na tla. Zdaj sem jih fasal celo kombinacijo od boka so gležnja.

Zaključni del proge je enostaven in tekaško hiter, moji koraki pa vse bolj bolijo. Naveličan sem sonca in vode in sladke hrane. Dohitita me rekreativca, ki vso pot le hodita in to me spravi še v večjo depro in slabo voljo. Jezim se na slabo označeno progo. Razvajenemu od Baltske kulture označevanja trailov mi skromni belo rdeči trakci na drugi strani širokega travnika predstavljajo velik izziv. Seveda se je najlaže jeziti na druge. Mar bi vzel očala. Ali še bolje: na uro naložil gps sled.

Ohlajanje

Ko pridem v cilj, je Mitja že spakiran, sit in umit, oblečen v pražnji amfibijini majici, pripravljen za stopničke in obešanje medalje okoli vratu. V skupni razvrstitvi je bil tretji. Bravo! Jaz se grem ohladit v bazen, a ne za dolgo. Preveč me pečejo odrgnine od rame do gležnja. Edino, kar pomaga nogam v krčih, je lahek sprehod okoli bazena in sproščeno razgledovanje po Milanijinih kolegicah. Potem grem h kuharici in sem ves meden, da bi dobil obrok tudi brez kupončka za hrano, ki je bog-ve-kje med kramo, pa ji to ni preveč všeč. Ko izvem, da je na voljo samo mesna čorba, se tej ponudbi itak odrečem. V lokalni piceriji si z Mitjem razdeliva pico, ki ji kuhar verjetno pravi ‘Vegetarijanci pri nas niste zaželeni’.

Sevniška avantura se zaključuje. Spakirava se v avto in — nekako simbolično — odpeljeva v Celje na obisk domov k mojim staršem. Tokrat je vse bolj enostavno. Avto, šoferski izpit, bencinske postaje, plačilna kartica, ki potegne.

Ah, zrela leta! V življenje prinesejo tudi nekaj udobnosti.