Gamcheon, Busan

Pred hiso, zraven nase koce s straniscem, je mini trim postaja. Vsak kvadratni meter terase v tem hribu je izkoriscen. Na klopcah pojemo zajtrk in uzivamo v razgledu. Takoj smo slozni, da ne gremo gledat se ene ribje trznice, pa ceprav je najvecja v Koreji. Gremo pohajkovat po Gamcheonu.

Pa ne predalec dol po hribu, ker je strm za nazaj gor. Kavarnice so vsepovsod, prodajajo drago kavo. Je pa dobra. Napisemo kartice za katere močno dvomim, da bodo prisle na naslov. Vsak prodajalec mi pove drugo vrednost znamke.

Na vmesni postaji za prestopanje gremo na kosilo. Prasicja juha, brez mocnega okusa, notri narezani tenki kosi kuhane sunke in zelenjava. Kot priloga pa stroki cesna, cebula, cilijeva pasta, neka zelena travca, zelena omakca z okusom na parmezan, nudlci, riz, slani mini rakci. Jasno, tudi kimci iz zelja in kimci iz kolerabe.

Zadnji del potovalne trilogije iz sobe na letališče: pešak, podzemna, primestni vlak. Kartica ne prime. Ampak Bejbika gre s tako silo skozi vrata, da je ne uspe zaustaviti. Suhljati uradnik poskoci in kupiti moramo posebne zetone. Potem me še morijo pri prtljagi, ker imam v kovcku baterije za fotoaparat. Dam jih v zep in spet so vsi nasmejani.

Jeju

Avtobus stevilka 600 nas pelje na drugo stran otoka, direkt pred hotel. Sofer ima grozljiv zahripan glas, verjetno od klime, ki mu ves cas piha v obraz. Ob vstopu na avtobus mu povem napacno izstopno postajo, in ko to ugotovi, zahteva od nas doplacilo. V zrak moli tri prste: Ten, ten! Potem vzame dva bankovca po tisoc in mi vrne stiri kovance. Kako je za tri naracunal 1600 wonov? A kaj bi se prickal za evro in cetrt.

Hotel Howard ne razocara. Prvic spimo na platnenih rjuhah in mehkih posteljah. Skoljka nam pere rit.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja