Ljubljana > Južna Koreja

Ljubljana, GoOpti

Potovanje se zacne pred hišo v Kosezah, ko se usedemo v taksi. Se ne spomnim, kdaj smo imeli tako udobne uro za let. Pa kljub temu je nekaj nervoze. Maco odnese smeti in sproti v nabiralniku najde obrazec za prijavo na faks. Ko izpolni papirje in oblizne kiverto, gre na pot praktično kot študent.

Prvi del potovanja se zakljuci na zelezniski, ko nas taksi odlozi na goopti postaji. Kombija sta dva, en za italijo, drugi za zagreb. To da v italiji na letaliscih stavkajo, je skoraj nepomembno. Itak ni mogoce priti niti cez mejo. Ze zjuttaj se na ac zgodi huda nesreca, stojeca kolona je vse do logatca.

Čez mejo

Mi imamo sreco. Tudi pred mejo na obrezju gori en avto, kolona je tik do izvoZa za novo vas. Elegantno odvijemo desno in smo cez deset minut na drugi strani meje. Goopti je udobna alternativa, se zlasti za zivce. Na njofra letaliscu imam obilo casa za tipkanje prvihbodstavkov dnevnika. Tokrat na iphone. Vnetje palcev.

Dubaj, letališče

Dubai iz zraka je vedno fascinanten. Ponoci se bolj, ko luci poudarijo geometricne linije, ki jih vlecejo skozi puscavo s cestami. Z aviona v bus in z busa v stavbo, dvakrat po deset metrov izven klimatiziranega prostora. Zunaj je 36 stopinj zadusljive vrocine. Bazen pred hiso je neuporaben, ce vode v njem ne ohlajajo. Sezonskih delavcev, ki v Dubaju sluzijo kruh v skoraj suzenjskem odnosu, to ne moti. Ne dozivijo ne klime ne bazena.

Dubajsko letalisce je od prejsnega obiska v mojem spominu ostalo kot usrana arabska avtobusna postaja. No, zdaj ni vec. Prehodne dvorane in hodniki so se vedno obupno neduhoviti in dolgocasni. Glavni hol pa se blesci od trgovin. Globalne korporacije poskrbijo za flashy police. Le malo je lokalno prilagojebih izdelkov. Kar je avtohtono arabsko, pa je kar malo smesno. Bodisi kicasto, bodisi marketinsko naivno.

Dvanajst ur smo na poti. Se stiri ure letalisca pa osem ur drugega leta pa dve uri metroja do naslednje postelje. Se steca, da te stvari potem takoj pozabis. Le koliko casa bi rabil po vodi. Recimo, hda bi se kot Jazon, samo v nasprotni smeri, spustil po Ljubljanici v Savo, pa naprej do Crnega morja, pa skozi Dardanele v Sredozemsko, pa … Noro, s kaksno bliskovito hitrostjo se premikamo po planetu.

A 380, dvonadstropni avion, najvecji jumbo, ki prevaza potnike. Sedimo prav v zadnji vrsti. 85 vrst, deset v vrsto. Za vkrcavanje potrebuje tri pomole, da poteka hitreje. Takle avion bi potreboval celo kolono avtobusov. Kaksna gromozanska leteca krava je to, pa postane ocitno, ko na letaliscu stoji vzporesno z ostalimi. Stevk je, jasno, veliko. Glavna se pohvali, da govorijo sedem jezikov.

Cez oci maska, v usesih cepki, rolete dol. med zajtrkkm in kosilom dokaj trdno spim. Hrana ni dobra in na koncu potovanja sem je ze precej sit. Trideset ur bo vse skupaj Pa nisem uspsl pogledat niti enega filma na zaslonu pred sabo.

Seul, Južna Koreja, pristanek

Procedura na letaliscu gre hitro. Merjenje temperature, prvi listek. Prestop meje, drugi listek. Carina tretji listek. Potem pa prva orientacija na tujem terenu. Karte za vlak. Postaja za vlak. Smer, prestopanje. Cez dve uri smo v centru. Ko koncno stopimo pod milo nebo, kjer garmin isce satelite, je ze vecer. In ko se najde, pokaze za vogal. To pa je fino, postajo podzemne imamo 50 metrov od hotela.

Sobo dobimo majhno, ampak je fajn zrihtana, meni je vsec, enostavna. Hostel v sedmem nadstropju nad banko. Azijska pragmaticnost. Placamo v naprej, naredimo pozirek dezinfekcije in gremo navecerjo. Sredi nakupovalnih nebes smo, soping je ‘on’, na sredi ulice stojnice s hrano.

Zavijem v 7 eleven. Spomnim se, da smo na Tajskem od sladkega tu nasli samo oreo piskote. Tu so veliko bolje zalozeni. Na policah se vse sveti: sladkor, zelatina, sirupi. K-food. Boga deca. Vsaka tretja trgovina na ulici prodaja kozmetiko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja