Sokcho

Seul, še vedno

Prevec dogaja, da bi sproti zapisal. Uspem napisati samo oporne tocke. Dobra stran mobilca, ker je ves cas pri roki in izkoristim vmesne case. Cakanje na vlak, voznja z vlakom, pocitki v senci. Je pa precej nedruzabno. Da so stavki kolikor toliko berljivi, rabim koncentracijo.

Dnevnik, risbe, video produkcija, fotke na telefonu in na fotoaparatu … Namesto, da bi prebral knjigo o korejcih in se naucil kaksno lokalno pismenko, sem se prepustil modusu dokumentalista, zbiratelja vizualnih spominov. Prevzel me je pametni telefon, prevzelo me je naspidirano hi-tech vzdusje Seoula.

Nekajkrat smo padli v rush hour podzemne, ko so vagoni napolnjeni s crnolasci. V Londonu se mi je zdelo se kar normalno, tam so ljudje pisani, z vsega sveta. Tu pa sami gensko cisti Korejci. Se mi zdi logicno. Zaradi severne sosede zivijo prakticno na otoku, ni veliko mesanja. Poudarjen nacionalizem je posledica dolgotrajne groznje osvajalskih sosedov: japonske, kitajske, rusije, se prej mongolcev.

Pot na vzhod

Čeprav vozijo busi na 20 minut, dobimo karte za cez uro in pol. Ko se usedemo na bus, mi je jasno, zakaj. Podaljsan bus ima le 30 sedezev. Sirokih, kot v prvem razredu aviona, samo trije v vrsti. Ludnica, siper udobno. Na televiziji – kaj drugega – infantilne reklame. Navodila za zivljenje. Kaj se sme, kaj ne. Koreja je v zadnjih petdesetih letih nekaj stokrat (!) povecala osebni zasluzek in standard. Vsaka generacija vstopa v povsem nove pogoje. Medgeneracijska vzgoja ne deluje. Izjemna priloznost za oblast, da izobrazi drzavljane po svoji meri.

Popolnoma izgubimo varovalni refleks pred krajo. Pogosto slisimo rek Brez beracev, brez tatov, brez vrat. Svoje kovcke brezskrbno polozimo v prtljaznik. Pred voznjo se sofer postavi na zacetek hodnika, se predstavi in nam zazeli srecno voznjo. Potem se globoko prikloni in odpeljemo se z velike postaje.

Promet je gost in kmalu smo v avtocestnem zamasku. Za tretjino poti porabimo vec kot uro in pol. Postane me strah, ko me presine, kaj je razlog visokih cen prenocisc na obali: vsi grejo tja! Ampak potem se voznja sprosti in naš sofer uporabi vse trike, da se prerine naprej. Spomnim se, kako so japonski strojevodje povzrocili iztirjenje vlaka, ker so hoteli nadomestiti 7 sekund zamude.

Gorata pokrajina gostih gozdnih krosenj. Dreves od dalec ne prepoznam. Listavci in iglavci, tako kosati, da se nikjer ne vidi tal. Poseke so redke, niti cest ni. Le tu in tam med stevilnimi tuneli vidimo poseljene ravnice. Lepa naravna pokrajina, a slovensko oko pogresa cerkvice na vrhu htibov.

Vsake toliko me ogovori soseda na avtobusu. Pravi, da je profesorica na univerzi. Vsaj nekaj malega anglescine. Ko ji povem, da se nimamo rezervirane sobe, se prav po otrosko cudi. Po svoje smesno. Po drugi strani pa ne pripomore k mojemu notranjemu miru. Ze nas vidim, kako vlecemo kovcke od motela in izbiramo med luknjami za sto evrov. In ko se koncno pripeljemo do Sokchoja z dve urno zamudo, zagledamo na desetine blokov, gromozanskih, nekaj deset nadstropnih. Nervoza pred velikim mestom.

Sokchi

Bejbikina taktika sproscenosti z ohlapnim planom se izkaze kot dobra. Moja nova znanka nas pripelje v info center ob postaji. Punca nas postreze v odlicni anglescini in v drugem poskusu na telefonu nam najde prenocisce za 30 evrrov na noc. Po nas pride simpaticna gospa z mini avtom, v katerega komaj stlacimo vso naso prtljago. Nismo ravno na travel light strani.

Nic nismo zbircni, nic ne speasujemo v naprej. Ko zapelje pod bloke, si mislim, eko zdaj gremo v devetintrideseto nadstropje v tesno izbo, ko rece: This is my house. Juhu! Prava domaca scena, od znotraj vidimo, kako imajo opremljena stanovanja. Domace, brez teveja. Izkaze se, da je gospa fanaticna privrzenka krscanske cerkve. Vsak dan gre dvakrat v cerkev, ob sobotah pri masi igra orgle. Zdaj se uci se violino.

Ko za domaco mizo postreze s hladno lubenico, se predstavim Tadej like today, fifty one years old. Moja dva se rezita butasto. Ne vesta, kako pomembno je za korejce, da vedo, koliko je star njihov sogovornik. Tako se znajo primerno obnasati. Konfucijski principi imajo velik vpliv na korejsko druzbo. Gospa jih ima 53. Ker ima ze veliko vnukov, sklepam, da se pri njih generacije vrtijo precej hitreje kot pri nas.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja