Bovec maraton 2017

Bovec, 15. september 2017  —  42,9 km, 620 vm, 3h 59′

V Bovcu bo dež. Presenetljivo? Niti ne, v dolinah med Julijci pogosto dežuje. Bovški maraton je še ena skupna tekaška avantura s Tonetom. Ker gre naprej po prijatelje na letališče v Ronchi, se v Bovec peljem sam. Prvič grem po cesti prek Trbiža, ki jo vsi predlagajo kot najhitrejšo, tudi google. Tudi ta pot se mi vleče. Čas si krajšam s spomini, vezanimi na ta konec.

Na koncu sveta

Na srečo (za turistični Bovec) oddaljenost od Ljubljane marsikomu ni ovira, da se sem ne bi pripeljal vsak teden. In v drugo smer je še lažje. Prijateljica se je sem preselila zaradi vztrajnega Bovčana, ki se je dnevno vozil v Ljubljano, da bi ji dvoril. Potem se je ona v Ljubljano vozila na specializacijo. Včasih tudi dvakrat, če sta šla zvečer še ne koncert v Cankarja. Nepredstavljivo zame, ki ne maram ovinkov.

Ena vožnja mi je bila res za umret. Mraz. Sneg. S pincgauerjem so nas peljali iz Bovca po neskončnih ridah mimo Idrije v Ljubljano. Vojaki sedimo zadaj na klopeh. Več kot enkrat prosim, ali mi lahko ustavijo, da grem bruhat. Grozno mi je slabo. Pa ne samo zaradi vožnje. Konec je lepega življenja, peljejo me nazaj v vojašnico na preostanek  kazni  vojaške obveznosti.

Devetnajst

Lepo življenje je trajalo en mesec. JLA (Jugoslovanska ljudska armada) je imela v Bovcu počitniški dom, kjer so vojna lica preživljala zimske počitnice. Dvanajst so nas nabrali učiteljev, ki smo bili njim in njihovim družinam na voljo za privatne ure. Ni nam bilo pretežko. V počitniškem domu sem imel lastno sobo delil z najlepšo punco na svetu (s to isto Bejbiko, kot še sedaj).

V tistem vodu sem spoznal en kup zanimivih ljudi. Recimo neugnanega štoserja Aljoša Rebolja. Nisva rabila vzpodbude, da sva snela junfer novo zapadlega snega Krnici, tradicionalno čast, ki si jo B’čani ne pustijo zlahka vzeti. Od izkušenega planinca Mareta sva dobila napotke o obnašanju na plazovitem terenu, ki sva jih vse po vrsti prekršila, pa kljub temu preživela. Ko sva se pod gondolo prva podpisala v sneg, se nama je zdelo, da sva se vpisala med nesmrtne.

Maraton

Nimam velikih ambicij. Zgolj priložnost, da dolgi tek, ki ga moram po planu opraviti za vikend, naredim v družbi. Zato prvi del, ko se spuščamo po asfaltni cesti proti Srpenici, tečem rezervirano. Še vedno imam težave z levim gležnjem, ki se pogosto razboli. Tone ujame neko družbo in me pusti za sabo že po nekaj kilometrih. Veliko bolje se počutim po prečkanju Soče. Pot se začne zlagoma vzpenjati in pogosto je makadamska. Bolj domač teren zame.

Voda

Ves dan cmizdri, potem pa se ulije zares. Na ravnini proti Čezsoči opazujem veličasten prizor. Vse je belo od vode: zgoraj megla, vmes zavesa naliva, spodaj pena kapelj, ki se silovito odbijajo od tal. Kot v filmu se iz belega ničesar proti nam pojavi skupina ljudi, oblečenih v neopren. So po nas že poslali ljudi žabe?

Lokalne hiše nimajo pokončnih odtočnih žlebov in voda s streh se zliva na sredo ulice. Na ulicah Čezsoče je vode do gležnja. Domačini nad vremenom niso tako začudeni. Ne izgleda, da sem jim zdimo nori, ko tečemo v takšnem vremenu. Stojijo pod napušči in vztrajno navijajo. Lončki s tekočino na postajah, ki nam jih nudijo, se polnijo kar sami.

Grom in strela

V Čezsoči gredo polovičarji levo v cilj, mi pa ob levem bregu Soče naprej proti Lepeni. Dohitim fanta, ki previdno hodi prek travnika. Hočeš ohranit suhe copate? ga vprašam. Ne, pravi, ampak vsakič, ko ponovno zajamem vodo, me spet zebe. Na poplavljenih poteh je voda globoka tudi četrt metra. Zabavam se, ko voda pod mojim nogami šprica na vse strani. Vsi otroci radi tacajo po lužah. Zakaj bi se zdaj, ko me nihče ne drži za roko in vleče stran, temu odpovedal?!

Že ves čas grmi med Julijskimi vršaci, zdaj pa je urezalo nekje prav blizu nad mano. Zaradi megle strele nisem videl, sem jo pa zavohal. Prisežem, da je zasmrdelo po zažganem. Odprla se je pot domišljiji. Kar naenkrat sem sredi filmskega prizora. Strela je odlomila vrh gore, ki se zdaj kotali po strmem pobočju in bo zdaj zdaj treščil pred mene na pot.

Urbanov maraton

Po obratu v Lepeni dohitim tipa, ki poskakuje okoli drugih tekačev s kamero v roki, in pomislim, da se tale pa res norčuje iz nas, ki smo na koncu s sapo. Potem se zapletemo v zanimiv pogovor. Res pomaga, če imaš fajn skupino za tempo. Grozno me tišči lulat, ampak se nočem ustavit, ker bi zaostal. Ti kar odtoči, te bom počakal. Potem je z menoj vso pot do cilja.

Tečem, kolikor morem hitro in ko pridem do vzpona, si z lahkoto predstavljam, kako bi se prileglo nekaj počitka s hojo. Pa ob vzpodbudnih besedah stisnem zobe, pa potem še enkrat in tako do vse konca. V cilj mi uspe priti pod štirimi urami. Žarim od ponosa. Vzneseno stisnem roko novemu tekaškemu prijatelju. Urban Praprotnik, se predstavi.

Zdaj mi je jasno, od kod glasno navijanje skozi Bovec proti cilju. Na desetine njegovih urbanih tekačev je tu. Tip je tekaška legenda. Upravičeno. Pozitivna energija na dveh hitrih nogah. Dobil je še enega fena.