Select Page
Po deseturnem polmaratonu
Petra, Jordanija

Bosa noga

Opazujem svoje velike tace, štrlijo izza monitorja na kolenih : negovana koža, kratko postriženi nohti, glivic komaj kaj. S temi od tepihov in parketa razvajenimi podplati sem šel enkrat celo poskusit teč bos, naredil nekaj samozavestnih korakov, a kmalu odnehal zaradi množičnega napada peska na moje akupunkturne točke. Zavedel sem se, da bo bosonogi tek prinesel nov par čevljev v mojo garderobo.

Podplati

Za štirideset letnico sem dobil polarja, od prijateljev, zraven huronski smeh : Da boš meril srčni utrip med seksom, ni več varno pretiravat, … ha ha, smešno … mi zadeva vseeno ne da miru, navlečem majico, hlače, copate in grem res preverit utrip, mislim, grem ven, teč, na konec  ulice, kjer je Pot spominov in tovarištva in čudaki v živo pisanih majicah in pajkicah.

To fu…neš ven, ne rabiš, letijo vložki iz mojih novih copat, Ursl ni navdušen nad nakupom, saj ne da bi bile kaj posebnega, razprodaja pač, ampak uspeh je zame že, ko najdem dovolj veliko številko. Pisano ga gledam, glava je še polna razlage iz trgovine, da oblazinjenost pomeni kvaliteto, kvaliteta pa nemarno visoko ceno. Ne priznam mu, s kakšnimi podplati sem se spogledoval.

Desetka

Tanki podplati so OK? V čem je štos? Matematika. Ritem dihanja, nagib telesa, navpičnica pod kolenom, boki naprej, kadenca korakov, srčni utrip. Paziš na teh nekaj stvari, pa se telo premika samo od sebe, zaradi pospeška gravitacije, samo pravočasno podstavljaš noge, da ne čofneš na nos.

Skrbela so me kolena, telo takrat ni bilo v top formi, zato nisem ugovarjal. Iz teka si mi naredil neko znanost, si mislim, ampak vseeno upoštevam navodila. Tedne in tedne sem tekel z iztegnjeno roko, gledal na uro in štel do petnajst.

Čez mesec in pol sem pretekel svojega prvega ljubljanca. Ponosno je plapolalo moje srce, deset kilometrov v petdesetih minutah, cela rodbina je bila v mestu, slikali smo se v gasilskih pozah pred Nebotičnikom, jaz na sredini, junak. Ursl je postal moj tekaški guru, bosonogi tek pa pravi način.

V zid

Bleknil sem o dvainštiridesetih pri dvainštiridesetih, oguljena zaobljuba, nato resna vadba, nič več izgovorov glede vremena, za vsako se najde primerno športno oblačilo, te smrdeče plastične svinjarije sem si nabral za celo novo stalažo. Pridružil sem se organizirani vadbi, jeseni kilometri, pozimi fitnes, spomladi intervali. Namesto piva bidoni s pocastimi pripravki : rumeni za pred, beli za vmes, roza za po treningu.

V zapiskih dnevnika se mi beseda maraton vse pogosteje zapiše z veliko začetnico. Glava goni svoje naprej, kar sem rekel, sem rekel, a telo se upira in bojkotira na razne načine, trga me v ahilovih petah, bolijo zvrnjene koščice v stopalu, hrbet je redno v hudih krčih. Filip mi daje injekcije protibolečinskih koktejlov v rit. Pa pride dan, ko pri zajtrku načnem temo glede potovanja za novembrske praznike, svetem obdobju ljubljanskega maratona, in vsa družina si oddahne.

Po prstih

Po tem sem mazohistične ambicije športnega samo-dokazovanja obrnil drugam, maratonsko življenje je teklo tako rekoč mimo mene, včasih dobesedno, ko sem stal na vodni postaji in fotografiral tekače na prireditvah. Vedno so me srbeli podplati, energija tekaške množice me je navdušila, vsakič sem si rekel, naslednje leto bom zagotovo … rekel kaj o naslednjem letu.

Tečem redko, a vseeno ostajam na tehniki teka po prstih. Bleščeče police s športnimi tekaškimi copati me ne pritegnejo, navadno grem ob robove pogledat modele za čudake, bare footke, five fingerce in podobne. Tu ni bleščečih fotografij srečnih mladink s širokim nasmehom, industrija ni navdušena nad bosonogim tekom, težko nam prodajo vsako leto nove copate, dva para za trening in enega za tekmo.

Rožnik

Zadnji tek pred odhodom na počitnice, zaženem se na Rožnik, najprej po makadamu, drobni kamenčki mi masirajo podplate, nato mimo skakalnic navkreber, ravno prav za dvig pumpe na obrate, pa po potkah med drevesi, čez mehke iglice, šumeče listje in podrta debla. Oviratlon sredi prestolnice. Uživaško. Prvinski občutki.

Tretjič se spuščam v Tivoli, pulz pade prenizko, spustim zavore in hitrost se poveča, ne izogibam se več lužam, blato mi mezi med prsti. Vedno več je skal na poti, ostri robovi mi režejo gumo na podplatih, neprestano brcam v jebene korenine, meča so trda kot kamen. Kot vedno naredim krog preveč na nasprotni strani hriba, do doma je še pol ure teka, pol ure preveč. Čutim maščevanje požrtih potičk, šunke in trdo kuhanih jajčk čez podaljšani vikend. Obljubim, od sedaj naprej po teku samo regeneracijski praški.

Pakiranje

Sprememba plana, fivefingerce ne gredo v Jordanijo, v torbo gredo normalne superge, tiste izpred osmih let, še vedno brez vložka, a kljub vsemu z nekaj več milimetri distance od tal, odpustijo tudi kakšen pristanek utrujene noge na peti. Ni mehke podrasti tam sredi puščave, še najbolj udobna pot bo asfalt segret na 40 stopinj.

No, pa pot od hotela do morja prek plaže. Definitivno bos.

%d bloggers like this: