Select Page

Pred štartom
14.9.2013

Hladna jutranja vlaga še malo reže v gola meča, ko se lajkrasta čreda na znak iz zvočnikov premakne in odpelje iz ograde tolminskega športnega parka. Čez Tolmin je zaprta vožnja. Ravno prav, da se malo ogrejem. Ja, seveda … naivnež. Avto spredaj skrbi le za to, da se ne krši omejitve petdeset skozi naselje. Ko obrnem za prvim ovinkom, je karavana že v hribu.
Navzgor je šlo divje. Deset na uro. Hitro za tak strm hrib. Diham na škrge. Ampak kje so vsi? Le tu in tam sem dohitel kakšne mamice s širokimi sedeži in fotre s prtljažnikom za otroški sedež. Štartal sem na MTB maraton, zdaj se pa furam skupaj z nedeljskimi izletniki?! Vštric se pelje junak na singlspidu. Z najnerjem. Takih peciklov ni dosti in kaj hitro si sopeva na pol razumljive stavke. Če že ne dihaš vodilni skupini za ovratnik, pa vsaj navežeš novo poznanstvo. Druženja iz trdih preizkušenj so nepozabna.
Na polovici klanca sem se pozadine nekako otresel in začel odločno prek makadamskih prečic. Desno in levo se odpirajo razgledi na doline in planine ob Soči. Veličastno. Prešine me misel. Zakaj že nimam s seboj fotoaparata? Takega opranega jutra nad zamegljeno dolino ne bom več kmalu videl.
Nato pa zavoj v dolino. So vpili za mano, da je trava mokra, in eni so res šli celo peš. Nisem imel časa razlagat, da sem jaz tisti, ki je preživel spust z Dobrče z Grizzlyjem, in to ponoči. Robič je govoril, da se tekma vozi do ciljne črte. Če ne vrtim hitro navzgor, sem pa zato bolj nor, ko gre navzdol. ‘A se lahko mal umakneš?’, ‘Mimo grem, po levi’, ‘Vode!’ Sori. Nisem kar tako brezveze prigonil vsega tega železja sem gor na hrib. S fulijem gre čez skale pač malo hitreje.
Potem je bilo še nekaj klancev navzgor, ampak tu sem bil že v prednosti, moje noge so se še kar vrtele. Dr. Milić mi je razložil, kaj pomeni laktatni prag in kako se peljat, da ne stopiš čezenj. Do cilja se makadam vleče in vleče. Na teh zadnjih kilometrih stisnem še nekaj skurjencev. ‘Eat my dust!’ Vozi se do črte.
Cilj. Pašta, pivo. Super občutek. Poslušam zgodbe tipov, ki imajo za sabo maratone s tri, pet, sedem tisoč višincev v enem dnevu. Me ne gane. Niti moje ime na koncu seznama uvrščenih me ne spravlja v slabo voljo. Moja prva mtb tekma. Še vedno se premikam in nog sploh ne vlečem tako zelo za sabo. In ko mi dajo v roke iPhone za spominsko sliko, še vedno lahko počepnem, da ujamem vršace za ozadje.

Cela štala med fotografi je, ker je Apple razglasil svoj nov telefon za napravo, ki dela dobre slike brez znanja fotografije. Uporabili so izraz ‘taking pictures’. Ustrezno. Včasih pač želiš samo posneti sliko. Za spomin. Ne fotografijo. Sliko.
Kot bi jo na primer danes, če bi imel telefon s ‘fotoaparatom’. Ali pa gps s fotoaparatom. Ali pa karkoli, kar je sposobno svetlobo spraviti v digitalni zapis. Pa ne morem, ker se temu izogibam. Fotografije se delajo z resno opremo. Ki pa je seveda ne vlačiš v nahrbtniku, ko greš vrtet pedala v gore.

In tako je vse, s čemer lahko opremim objavo, ukradena fotka (slučajno mojega) kolesa s fb.

%d bloggers like this: