Barve jeseni — Pokljuka

Amfibija Trail Adventures, 19. in 20. oktober 2019

Zdaj prihajajo najlepši dnevi, pravi Anže, ko z nadvoza pri Dolgem mostu občudujeva puhaste ovčke na nebu v jutranji zarji. Sonce jih žgečka od spodaj in nebo škrlatno žari čez celo Ljubljano. Atraktiven začetek, ki pa se kmalu spremeni v čmokavo avanturo. Ko iz Gorij zapeljemo v klanec mimo Zatrnika, nas objame megla. Pokrajina postane fotogenična na povsem drugačen način.

-IMG_4416

Viševnik

Sobota, 19. oktober 2019 — 7 h 15’, 30 km, 1600 vm

A zvončke imate? nas pobara oča ob recepcijskem pultu. Naj bi se kdaj tudi kakšen večji kosmatinec klatil po Pokljuških gozdovih, pravi. Njegovih strahov ne jemljemo preveč resno. Med tekom si imamo toliko za povedati, da se nas sliši na kilometer daleč. Medo se bo umaknil, krav pa to ne moti, mirno mulijo travo in nas pozdravljajo z zvonci.

-IMG_4073.jpg

Pastir nas izpod marele radovedno vpraša, kam se nam tako mudi, mi pa, da lovimo razgled. Dobre volje nam ne manjka. Megla pa se kar nabira in nabira in vedno pogosteje na nas ožema svojo mokro težo, ki je ne more več nositi. Nas to ne moti, hvalimo se eden drugemu z novimi jaknami za nepredvedljivo jesensko vreme. Anže nam jih je dal v paketu z izletom.

-IMG_4257.jpg

Amfibijci ljubimo žmoht. Bolj, kot čmoka v čevljih, bolj nam usta lezejo narazen k ušesom. To ni naravno. Najbrž je čisto navadna objestno duhovičenje, s katerim se vzpodbujamo, ko vreme pač ne sodeluje. Še malico pojemo stoje ob mlaki z gležnji v vodi. Če že ni suhih klopc, pa je vsaj razgled dober, gor na Bohinjska vratca, kjer sem letos že bil.

-IMG_4196.jpg

Maja mi pravi, da ne smem pisati o mojih črevesnih težavah in izločanju, ker s tem frojdovsko podkovanim analitikom razkrivam težave čustvenega razvoja, v katerem sem — po njenem — obtičal nekje med drugim in tretjim letom starosti. Ampak mimo današnjega dneva preprosto ne morem. Že mesece nisem imel takih težav. V vampu mi tako vre, da redno zavijam za grmovje. Danes se zelo zavedam gozdne meje. Danes je zame to tudi meja moje intimnosti.

-IMG_4327.jpg

Fotoaparati delujejo nekako nelogično — v oblačnem vremenu rišejo lepše slike kot v sončnem. Vsaj meni so take veliko ljubše. Še posebej, ko je motiv zavit v meglice in barve žarijo od mokrote. Pogled čez rob dol v Krmo je veličasten. Kot iz kotla vre bela para in se poganja gor proti nam na Viševnik. Jaz ga preimenujem v Prepišnik, ker nas veter vse prezebe.

-IMG_4515.jpg

Veselim se savne. Z Ramonom sva točno ob uri že na vročih deskah. Obdelujeva politično temo Katalonske odcepitve. Potem pride Anže in z njim tudi vse punce. Ampak midva morava takrat že ven, najin pesek v uri se je za to rundo že pretočil. Otožno pomislim, da se je tudi mojega skupnega časa že veliko pretočilo. Kar pozabim, kako zelo star se zdim tej amfibijski druzbi.

Ob desetih sem v postelji in nič mi ne manjka. To so ta leta.

-IMG_4274.jpg

Debela peč

Nedelja, 20. oktober 2019 — 6 h, 24 km, 1300 vm

Šefica strežbe v Športnem centru me zaloti, ko za prehranski dnevnik fotografiram svoj zajtrk. Je kaj narobe? Nimam namena komentirat, a ko me vpraša tretjič, ji le povem, da sem pričakoval v bifeju kakšno jed več zase. Na krožniku imam le kruh in olive. Vse ostalo v bifeju so kombinacije jajc, mleka ali mesa. Ni povpraševanja po taki hrani, mi pravi. Tudi jaz ne jem tega. V službo si prinesem hrano od doma. A je potem čudno, da si reprezentance na priprave pripeljejo od doma tudi kuharja?!

-IMG_4075.jpg

Nedeljski začetek je zame škripav. Petkovi intervali po Rožniku, včerajšnji dolgi pohod in vmesni počepi. Rabim nekaj ogrevanja. Med tem se že razvijejo tekaški pogovori: kje je kdo tekel, koliko, kako hitro. Ko se odpre zahtevnejša tema o evoluciji sapiensa, se mnenja precej nevarno zakrešejo. Raje nehamo. V skupini pogrešam Anžeta in njegov pouk v naravi. Brezbrižno potacamo blato s sledmi kopit in šap in tac, a tega nihče niti ne opazi. Ločimo odtis inovejtk od hoke, ne ločimo pa sledi srne od divjega prašiča.

-IMG_4364.jpg

Pri tabli za Debelo peč sem že ogret. Telo je na AUTO, glava že opazuje, izza katerega drevesa bodo prileteli morakvarji. Po skrivenčenih drevesih se zdi, kot da smo v sceni Harryja Potterja. Noro mi je všeč. A samo štirje se javimo za ovinek prek Debele peči, ostali se odločijo za bližnjico. Najprej se čudim. Pozabil sem že, da priprave na tekmovanje v zadnjem tednu zapovedujejo počitek. Naslednjo nedeljo je Ljubljanski maraton. Tudi Amfibijci so ambiciozni urbani tekači.

-IMG_4307.jpg

Na vrhu Debele peči nahranimo dve debeli ptici. Mojega polnozrnatega riža ne marata, divje pa poskakujeta za želatinastimi sladkimi medvedi. Da le ne bosta od teže padli v stall in zgrmeli v dno doline. Meni se kar vrti od veličastne globine. Strah me pa ni. V primerjavi s Kamniškimi prepadnimi potmi se v Julijcih vedno najdejo tudi prijazne široke poti. Vsaj tako se mi zdi. Na Rudno polje se vrnemo po dolgi lepi prečki med borovci.

-IMG_4128.jpg

Takoj, ko stopimo v hotel, se prižge svetloba. Ura je tri, sonce je razprlo oblake točno po vremenski napovedi. Nobenemu ni žal, vsi smo zadovoljni s posedanjem v bifeju in grizljanju Tininih piškotov in Davorjevih snikersov. Kar dobro smo zdelani. Na poti se ustavimo pri Jagru in s trofejami na stenah dokončno razjasnimo, katere koze smo videli v živo na gori. Gamsi so bili. Na mizo pa prinesejo čisto navadnega prašiča in tele.

-IMG_4477.jpg

Naslednji dan je na forumu nekaj hude krvi zaradi položnic s kaznijo za prehitro vožnjo skozi Gorje. Tako pač je — Amfibijci niso hitri samo na gorskih stezah.

-IMG_4292.jpg

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja