Select Page

Barje, 27. maj 2018  ⎯  78 km, 5h 30′, 860 vm  ⎯  Fotolog

Včeraj sem bil pri Sašotu spet požrešen. Čevapčiči, kotleti, klobasice. Potem češnjev štrudl, ki ga ni in ni hotelo zmanjkati. Finale Lige prvakov ni navdušil in ko se dvigne luna, naš večer že usiha. Na pol pri zavesti slišim, kako se norčujejo iz znanca, ki na žurih vedno zakinka. Takoj na silo odprem veke in vsake toliko kaj rečem.

Ni bilo izbire, danes sem šel skurit presežek kalorij na kolo.

20180527-Morost-DSCF8980.jpg

Čez Ljubljanico

Po dolgem času aktiviram garmina in sedaj pisano gledam na zaslon. Pred mano je visok zid zelenja, njegova sled pa vodi naravnost skozenj. Pomislim, da bi bil čas, da si za svoje izlete omislim mačeto. Pogosto se znajdem v neprehodnem goščavju. Prebijem se skozi in z nekaj akrobacije splezam na most in gor potegnem še kolo.

Po trikotnem paličju sta čez Ljubljanico speljani dve cevi za vodo. Med njima je bil včasih najbrž podest. V eni roki držim kolo, z drugo se preprijemam po ogrodju, precej zbrano prestavljam noge, saj kolesarske šprinterce nimajo najboljšega podplata za lovlenje ravnotežja na ozkem kovinskem profilu. Ne mika me kopanje v kalni vodi polni podganastih nutrij.

20180527-Barje-DSCF8956.jpg

Morost

Vsi stari otvorimo začetek poletja z veslanjem od Livade do Črne vasi. Vsako leto ocenimo prirastek nutrij in stavimo, kdaj bo Zoki izpolnil obljubo in se okopal v Ljubljanici. Smrad je stalnica, obadom pa se včasih izognemo, če je na tisti ponedeljek nevihta, ki naredi to poletno idilo še posebej fotogenično.

Malo naprej naredim krog po Morostu, učnem parku s predstavniki vegetacije in živali. Posebnost so tla, morost, ki nekako plava na obilici vode polnega Barja. Že od nekdaj me navdušuje poskakovanje po barjanskih travnikih z zamolklimi pristanki na mehkih šotastih tleh.

20180527-Morost-DSCF8987.jpg

Zgornji Kirn

Slaba vest po včerajšnjem prenajedanju je že pozabljena. Za družinsko kosilo pri Kirnu pojem gobovo juho, žrebičkovo taljato s krompirjem in radičem. Potem se preoblečem nazaj v smešno lajkro in grem vrtet pedala na drugi polčas. V primerjavi s tekom je prebavljanje na kolesu mala malica.

Mimo mene švigajo motoristi, ampak na srečo kmalu zavijem na gozdne ceste, pričakovano blatne in lužnate. Prečkam jaso vse vprek podrtih velikih smrek. Po poteh, ki so speljane mimo njih, ugibam, da so padle že dolgo nazaj, najbrž od močnega vetra. Čudi me, da teh lepih debel ne potegnejo na žago.

20180527-Krim-DSCF9045.jpg

Krim

Na makadamskih spustih se ne počutim varnega, posebej ne na trdih gumah. Malo sem pretiraval z bari, precej trese. Sredi ravnine me sled usmeri strmo navzgor. Čisto malo kolebam, potem pa grem gor, smešen: v lajkrasti opremi, s cestnim kolesom na rami rinem gor po planinski poti.

Na drugi strani Krima grem po takih podobnih veseljaško dol. Samo eni z listjem zasuti drči se odrečem. Potem mi je tega žal, ko opazim, da se je tudi ta razširila v prav lep blaten kolovoz. Namesto tackanja po blatu do gležnjev se v dolino spustim po cesti kot kakšna limona. Za kazen se spominm trpljenja, ko sem na tem asfaltu delal intervale do bruhanja.

20180527-Brezovica-DSCF9029.jpg

Po poti prednikov

V Iški vasi najdem Jernejo in Tomaža in celo družino. Dobim kavo in piškote in zgodbe iz preteklosti. Šele na stara leta so mi postale rodbinske zgodbe zanimive. Morda zato, ker jih sedaj lahko primerjam in ocenjujem z vidika lastnih izkušenj. Deležen sem hitrega pregleda rodbine z nekaj osnovnimi, a neposredno slikovitimi opisi te mesarsko gostilniške rodbine.

Korenine stare mame segajo k Jesihu na Ig in še naprej v Medvode, stari oče pa je z grunta v Iški, kamor so se Pristavci priselili iz Preserij prek Gornjega Iga. Ista pot, ki sem jo danes opravil s kolesom. Na koncu mi stric Janko v žep na hrbtu zatlači par klobas. Ne spodobi se, da odidem praznih rok z domačije s takim slovesom.

20180527-Iška vas-DSCF9076.jpg

Barje

Barje je prepredeno s potmi, jasno, saj vsako polje potrebuje dostop. Le prehod prek Ljubljanice moraš načrtovati, saj mostov prek nje ni veliko. V močvirju je težko zgraditi trden most. Izberem Ižanko na vzhodu. Pod temnimi oblaki nastane tiste vrste svetloba, pri kateri tudi dolgočasna ravnica postane fotogenična.

Piha močan topel veter. Čaplja se drži tal, manjši ptiči se veselo kopicljajo po razburkanem zraku. Nad Ljubljano, kjer je moj cilj, je temna nevihta, zato se mi nikamor ne mudi. Neprestano se ustavljam in dokumentiram lepe razglede na urejene njive in manj lepe na divja odlagališča salonitnih plošč.

20180527-Barje-DSCF9186.jpg

Ljubljana

Na Livadi se dokončno naveličam peska in nadaljujem po asfaltu v center. Pomešam se med turiste, ki hodijo ob Ljubljanici in v objektiv lovijo razgledniške motive. Idealna svetloba je.

Potem se zavem, da sem v eni od tistih obupnih športnih majic, za katere sem obljubil, da jih ne bom več nosil, in se na hitro se poberem domov.

20180527-Ljubljana-DSCF9252.jpg

 

 

%d bloggers like this: