Select Page

Dan 1

Prihod

Strah pred potjo v Sibirijo ni bil upravičen, zaenkrat gre vse gladko. Avion ni zamujal, niso mi izgubili prtljage, let sem udobno prespal s slušalkami na glavi, pričakali sta nas dve simpatični vodički in nas namestili v Merriotu. Najboljši hotel v mestu ima zastonj internet le v avli in vode v kotličku občasno zmanjka. A to niso take sorte težave, ki bi me vrgle iz tira.

Opazujem prtljago drugih tekačev, jaz sem nekje v sredi. Morda imam kak kos preveč, ampak … tukaj je pravi sibirski mraz. Ko hodim not in ven iz hotela, imam težave z opremo. Razlika je kakih štirideset stopinj, minus petnajst gradusov zunaj in plus petindvajset notri. Dvojne rokavice, kapa, šal, bunda. Pa fotoaparat, garmin in špegli, ki se rosijo.

20180308-Irkutsk-_DSF2785.jpg

Irkutsk – prvič

Ogled mesta je klasično Ruski. Najprej kosilo v turističnem skansenu lesenih replik vil s podeželja. Potem vožnja mimo pomembnih (dolgočasnih) hiš : univerze, parlament, knjižnice, cerkve. Cerkva je malo, Sovjeti so se usmilili le redkih. Tudi originalnih hiš je malo, večina lesenih je zgorela. Pred sedmimi leti so praznovali 350-letnico mesta in takrat so s finančno injekcijo obnovili nekaj stavb.

Prek Irkutska sta potekali svilena in čajna pot. Kasneje so bogateli s krznom in z zlatom. Trans Sibirska železnica jih je povezala s preostalo državo, sovjetska revolucija pa jim je sem poslala kopico intelektualcev. Zdaj ima mesto 600 tisoč prebivalcev. Povprečna starost je nizka, ker je Irkutsk tudi univerzitetno mesto. A rodnost je nizka zaradi finančne negotovosti mladih družin v državi.

20180305-Irkutsk-_DSF8004.jpg

Hrana

Za prvi dan dolgega potovanja jem presenetljivo dobro. Pred odhodom domačo kurjo obaro. Celo na adriinem avionu mi postrežejo s hrano (ker sem karto kupil pri Aeroflotu). V Moskvi na letališču požvečim sendviča z istrsko sušeno ribico (pripravljeno doma), potem na avionu takoj večerja z jagenčkom. Zajtrk na srečo prespim, ker se mi v črevesju že silovito pretakajo plini.

Organizatorka nas pelje na kosilo v leseni skansen: za predjed solata, sveža paprika, kumarice, sir. Potem ribja juha, zelo dobra in ne preslana za moj okus, kot ribje juhe ponavadi so. Pa nastrgana govedina v omaki s pirejem. Za konec jagodična sladoledna torta. In čaj. Za aperitiv nam ponudijo vodko ostrega okusa po hrenu. Nobeden ne spije do konca, sami neki zagrizeni tekači.

Vodko naj bi s prstancem frcali na vse štiri strani neba, da pomirimo lokalne duhove. Jaz že namočim prst, ampak sem edini. Vsem se zdi malo brez veze. Bojim se, da nam jo bodo duhovi zagodli, ko bomo prečkali jezero.

20180305-Irkutsk-_DSF8155.jpg

Dan 2

Babilon

Moj cimer je Aleksandr iz Omska, angleško ne govori. Imam priložnost v miru prakticirat ruščino. Razumem precej, sploh enostavne tekaške pogovore – kakšno bo vreme, kako hitro tečeš, od kod si, kaj vse si že pretekel … Dobra stran ruščine je, da nima narečij. Nepredstavljivo za naše slovenske razmere, kjer se ne razumemo niti med seboj. Tudi sam uspem povedat kakšen tarzan stavek.

Na maraton smo prišli iz dvaindvajsetih držav. Poleg angleščine znam povedati pet stavkov v nemščini, dva v španščini in nekaj kletvic po italijansko. Ko me vodički začneta nagovarjat v ruščini in jaz vehementno kimam, izpadem glavni frajer. Vztrajno ponavljam ‘paminajem’, dokler me Andrei ne opozori, naj zamenjam m in n. Moti ga, čeprav poskušam čimbolj momljati, da bi skril neznanje.

20180308-Irkutsk-_DSF2779.jpg

Življenje v Irkutsku

Rusi se grejejo na centralne toplarne. V Irkutsku 15. septembra prižgejo radiatorje, 15. maja pa jih ugasnejo, ne glede na vreme. Pred in po tem je v stanovanjih mraz, ampak se da zdržat, ker so indijanska poletja vedno bolj pogosta. Peljemo se mimo blokov za mlade strokovnjake. Država s subvencijami lajša ekonomske težave mladih. Kakšne velike duhovitosti pri tem ne pokaže, ravni bloki so postavljeni en za drugim kot v koncentracijskem taborišču.

Na busu vodička razlaga v angleščini in ruščini. Ker je v tem vrstnem redu, razumem oboje skoraj enako dobro. Zbirali so denar za leninov spomenik, pa so ga nabrali za dvesto spomenikov. Potem so namesto spomenika izglasovali gradnjo mostu prek reke Angare (ki so ga bolj nujno potrebovali) in na sredo mostu postavili spominsko ploščo: To je spomenik Leninu.

20180305-Irkutsk-_DSF8022.jpg

Osvajanje Sibirije

Kar je bil Novi svet na drugi strani Atlantika za Evropejce, to je bil svet za Uralom za ruske vladarje. V bitki za ozemlje so Kitajce in Angleže prehiteli z izgradnjo železnice in na ta način priključili nikograjšnjo ozemlje. Tam so živeli le Burjati, za katere pravijo, da so Mongolci, ki se niso hoteli boriti z Džingiskanom in so pobegnili v severne gozdove. Pokorili so jih z malo četico Kozakov.

Carju je s postavitvijo železnice uspel tehnološki čudež, potem pa se je razvoj v Sibiriji ustavil. (Za investicije ni bilo pravega razloga, tja so pošiljali kaznjence, upornike in ostale drugorazredne državljane). Nekoč pa Putin na televiziji izjavi, da ne vidi razloga, zakaj državljani ne kupujejo domačih avtomobilov, da se on upa z ruskim avtom odpeljati iz Moskve vse do Vladivostoka. Samo do Irkutska, naprej ni ceste, so mu prišepnili. Pa jo je dal narediti.

20180310-Olhon-_DSF3465.jpg

Železna daroga

Najtežji del gradnje Trans-Sibira je bil del okoli Bajkalskega jezera, zaradi – za Sibirijo – gorate konfigracije terena. Prvotna ideja sta bila dva ledolomilca, ki bi prevažala vagone prek vode in tako povezovala oba kraka železnice. Ob prvi zimi so ugotovili, da sta prešibka za Bajkalski led. Začasno so si pomagali tako, da so po ledu položili tire in vagone vlekli s konji. Med tem pa so v štirih letih ob obali zgradili progo s številnimi tuneli.

Po tej slikoviti progi sedaj vozi le turistični vlak, saj so tire ob reki Angari kasneje potopili z izgradnjo hidroelektrarne. Glavna trasa je sedaj prestavljena med hribe, vzporedno s cestno magistralo. Železnice Trans-Sib so še sedaj glavni zaposlovalec v regiji. Diplomanti njihove univerze imajo zagotovljeno zaposlitev, kar ne velja za nobeno drugo izobrazbo.

20180306-Bajkalsk-_DSF8415.jpg

Bajkalsko jezero

Bajkal je bil ogromen mož z ogromno družino – 366 pridnih sinov in eno prelepo hčero. Zeta je izbral med zmagovalci tekmovanja v borbenih igrah. Zmagal je premožni Irkut. Angara pa se je zaljubila v drugega, v Jeniseja iz stepe. Ko je Bajkal videl, kako večer pred poroko beži, je ves besen vanjo zalučal skalo. Od žalosti so vsi jokali in tako je nastalo jezero s številnimi pritoki, ki pridno polnijo jezero, ter neposlušno reko, ki beži na sever.

Jezero Bajkal je pravo čudo narave. Staro je 25 milijonov let in predstavlja 20 % vse sladkovodne vode na planetu. Vsaka kaplja naj bi preživela v jezeru 400 let. V njem je izjemno čista in neverjetno bistra voda. Tokovi, veter in izviri mešajo vodo ves čas, celo v globini 1600 metrov je dovolj kisika za ribe. Rakci pridno pojejo vse, kar pade v jezero. Ima čudežno moč samoočiščevanja. Celo s tovarno papirja ga niso uspeli uničiti. Po petdesetih letih je propadla, jezero pa je ostalo čisto.

20180306-Sljudjanka-_DSF8295.jpg

Smučanje

Spimo v apartmajih na smučišču. Zagrebem se, da dobim sobo po hitrem postopku, spet sva s Sašom skupaj (zdaj sva že frenda, prej je bil še Aleksndr). Potem si grem sposodit opremo. Pancerji so mehki kot star žvečilni, smuči ne gredo nikamor, palice so prekratke. Ampak … jaz se furam po celcu med sibirskimi brezami! Vsake toliko mi zanohta v roke. Glavo si vsako furo zavijem malo bolj, na koncu gleda ven samo še nos. Po dveh urah imam mraza dovolj in vrnem opremo.

Sonca pa še ni konec, še enkrat se toplo oblečem in grem na sprehod proti jezeru. Ob jezeru je slikovita vas z lesenimi hišami. Že zdaj pozimi je lepo, kako je šele, ko ozelenijo ali ordečijo drevesa! Obrnem, ko je okoli mene vedno več glasnih psov. Zdaj gre navzgor in kmalu slečem bundo. Telo se hitro segreje, le dihanje je hladno. Na koči smučarskega servisa piše –17ºC. Ko stopim v hišo, mi tip burjaškega videza reče, da veter zasipava našo jutrišnjo pot s snegom. More fun for us, odvrnem.

20180306-Bajkalsk-_DSF8487.jpg

Dan 3

Baikal Ice Marafon

Včeraj polno kosilo, potem zvečer pašta parti, danes zjutraj se drenjam v vrsti za zajtrk. Input je obilen, output pa ne deluje. Sedim na školjki in čakam, a vse, kar uspem iztisniti, so boleči hemeroidi. V nahrbtnik spravim malo steklenico vode, za vsak slučaj, če bom moral res med tjulnje na potrebo sredi ravne bele ploščadi. Prtljago pustimo v hotelu, nas pa v jasnem mrzlem jutru prepeljejo na štart. Pretežno smo vsi enako prestrašeni. Hudič je, ko se nalezeš udobja potovanja z agencijo. Pred štartom razmišljam samo o tem, kako se bom znašel jutri, ko se bom organiziral sam.

Na polovici maratona je razpoloženje precej drugačno, počutim se odlično in uživam v vsakem koraku. Ko nas na enaindvajsetem kilometru zaradi viharja ustavijo, imam mešane občutke. Tu smo zbrani prekaljeni tekači, vsi se počutimo nesmrtne, vsi bi šli brez pomisleka naprej in do konca. Kot alpinist v nenadni nevihti tik pod vrhom, ki noče razumeti, da ga gora zavrača. Plezalci nimajo angela varuha, organizatorja, ki bi jih nagnal na varno, mi ga na srečo imamo.

Tekaški dan sem opisal v prvem delu poročila

20180307-Bajkal Ice Marathon-DSCF2226.jpg

Listvjanka

V sobi se preoblečem in grem nazaj ven na veter. Gojzarji, iberhoze, puhasta bunda in kapuca prek glave. Listvjanka je malo naselje s slikovitimi lesenimi dačami, napol razpadajočimi. Vmes se gradijo velike apartmajske hiše v liberalnem slogu, vsaka drugačna in nobena lepa. Turistični pritisk obeša na fasade panoje: prodaju, prodaem, prodatsja.

Lačen sem in v mini trgovini s produkti kupim ploščat kruh in ikro, ribjo konzervo. Usedem se v zavetje hoverkrafta in jo v slogu družinsko počitniške delavske malice pojem. Kot da se Bajkal iz nas norčuje, se sonce spušča za obzorje v čudoviti večerni zarji. Takoj nato je večerja in po ruski navadi je hrane trikrat preveč, in vodke tudi ne zmanjka. Nazdravljanje se ponavlja kar naprej. Robert gre kmalu na pivo, Joseja vodka vrže pod mizo. Jaz se držim pravila adna vodka, adna voda.

Dan 4

Nirpe

Nirpe so sladkovodni tjulni na Bajkalskem jezeru. Kljub temu, da so vsi lepo okrogli in zamaščeni, se skrivajo v svojih mini iglujčkih in jih pozimi ni videti. Voda je pri 4ºC toplejša od zraka. Mladički se skotijo na ledu in edina možnost preživetja je, da se hitro obda z izolacijsko tolščo. Mati ga krmi z mlekom s 65% maščobe in v enem mesecu je mladiček desetkrat težji. Ko mu uspe dvanajst minut dolg potop, je zrel za samostojno življenje.

V muzeju vidim primerke vseh mogočih rib in rakov, ki živijo v jezeru. Znanstvenikom to ni dovolj in se igrajo še s križanjem vrst (seveda, da jih ne bodo nikoli spustili v jezero). Skozi lečo mikroskopa gledam žive rakce in mrtvega metulja. Izvem, da je jezero nastalo kot poka zaradi narivanja Indijske plošče in da so tu potresi pogosti. Potres vzburka vodo in takrat se pokaže, kako tanka lupinica je ta plast ledu za to mogočno jezero.

20180308-Bajkal Museum-_DSF2638.jpg

Nazaj v Irkutsk

Na sredi Angare je čer, bela od snega – to je tista skala, ki jo je besni Bajkal zalučal za neposlušno hčerjo. Svoje čase je služila preizkusu nedolžnosti. Šamani so obdolženega peljali tja preživet noč in če je preživel oster mraz in veter, je obveljal za nedolžnega. Razen, če je bila obdolžena ženska. Preživetje je za njo pomenilo, da je čarovnica. Njej so namenili smrt z mučenjem.

Gala nam razlaga zgodbe o Hruščovu in Eisenhoverju. Dwight si je za podpis nekega sporazuma izbral Bajkal. Nikita je ukazal urediti glavni trg Irkutska (plošadi v mestih so navadno tako dolgočasne kot njihovo poimenovanje) in speljati novo cesto vse do Listvjanke, vse v dveh mesecih. Potem so Rusi ujeli ameriškega vohunskega pilota U–2, ameriški predsednik je postal persona non grata in obisk se ni zgodil.

Namesto mirovnega sporazuma je svet dobil grožnjo atomskega spopada. Mestu Irkutsk pa je ostal lep park z drevesi in 60 km uporabne ceste.

Fotolog

(Drugi del poročila)

20180308-Irkutsk-_DSF2721.jpg

 

 

%d bloggers like this: