Select Page

Baikal Ice Marathon, 7. marec 2018 (prekinjeno)  ⎯  21 km, 0 vm, 2h 37′  ⎯  Fotolog

> English version

Dvom

Na začetku se je slišalo kot dobra ideja: dolg tek v ravni črti prek prostrane zasnežene ravnine. Med jesenskimi tekaškimi pripravami bi bila to zgolj popestritev enega izmed treh dolgih tekov, ki sem jih opravil vsak teden. Po opravljeni Burji pa sem tekel komaj kaj, še prehladil sem se, najprej na nezakurjenem koncertu na gradu, še bolj v Istri na Brtonigli.

20180307-Bajkal Ice Marathon-DSCF2321.jpg

Ko se je sibirski mraz prišel predstavit v Slovenijo, nisem izkoristil priložnosti in šel ven preverjat, kako koža čuti minus petnajst stopinj. Ždel sem za zapečkom in zaskrbljeno zrl skozi okno. Malo me je bilo strah tudi samotarskega potovanja po Sibiriji. Moja samozavest je začela plahneti. Če ne bi dal celega premoženja za štartnino, bi se verjetno naredil bolnega in ostal doma.

Spoznavanje

Prve prepoznam že pri vkrcanju v Moskvi, tekače zlahka prepoznaš po tem, da se naslanjajo na steber in raztezajo zadnjo mečno mišico. Čeprav smo še nekaj tisoč kilometrov stran, ni dileme, kam smo namenjeni. Evrazijska celina je gromozanska, a zdaj v Sibiriji ne bo prav veliko tekaških prireditev. Ta, ki bo, pa je edinstvena: Bajkalski ledeni maraton, tek prek zaledenelega Bajkalskega jezera.

20180305-Irkutsk-_DSF7979.jpg

Do maratona sta še dva dneva, čas za spoznavanje. Španec in Anglež sta tu drugič. Njujorčanka z ultra podvigi zbira denar za dobrodelni sklad. Švicar pride delat reklamno kampanijo za ure Bucherer. Nizozemcu v polarni opremi je Bajkal samo del priprav za maraton na severni pol. Pa Poljaka s stotinjami pretečenih maratonov, eden od njiju ima v žepu štirinajst spartatlonov.

Huda družba. A ko nam na kosilu v dobrodošlico ponudijo vodko, nobeden ne spije, niti ne frca v čast duhovom. To se nam lahko maščuje, pomislim.

Bajkalsk

Sobo delim z Aleksandrom iz Omska. Ker ne zna angleško, vadim svojo ruščino. Preproste stvari, kot so tekaški pogovori o pretečenih maratonih in vremenu, mi za silo gredo. Rusi zelo cenijo, če se nekdo vsaj malo potrudi govoriti po njihovo, in kmalu ga kličem Saša. Pravi, da je sem prišel zato, da svojim otrokom pokaže, kaj se da, če se hoče. Zanimivo. Jaz sem tu, da imata moja dva pred menoj mir. Vsi tečemo iz družinskih razlogov.

20180306-Bajkalsk-DSCF1923.jpg

Na drugi stran jezera, kjer bo štart maratona, spimo v hotelu na smučišču. Sposodim si smučarsko opremo. Pancerji so mehki kot star žvečilni, smuči ne gredo nikamor, palice so prekratke. Ampak … Uau! Furam se po celcu med sibirskimi brezami! Po dveh urah sem zmrznjen. Vrnem opremo in grem teč dol do jezera. Prve stopinje po ledu in pogled prek neskončne beline. O, mater, kje sem!

Možakar, ki vodi večerni brifing, govori odrezavo kot kak strog kagebejevski oficir. A ko prevedejo njegov zadnji stavek, se pokaže v povsem drugačni luči. (Če koga navije, ni problema, naj stopi kak meter s poti in počepne. To isto vsak dan počne tudi 160 tisoč tjulnov.)

Štart

Stopetdeset tekačev gleda s toplega prvega nadstropja dol na belo ploščad in se sprašuje isto: kaj obleči? Organizatorji zatrjujejo, da ni mogoče napovedati vremena za celotno pot, jezero je veliko in nepredvidljivo. Okoli riti imam tri, na trupu štiri plasti obleke plus vetrovko, čez obraz ruto in očala. Dvojne nogavice in dvojne rokavice. Ko mi bo postalo vroče, bom spravljal v nahrbtnik, ki ga nosim zaradi fotoaprata in prve pomoči.

20180307-Bajkal Ice Marathon-DSCF2137.jpg

Po zaporednih številkah – da nas laže preštejejo – nas spustijo skozi vrata proti štartu. Nebo je brez oblačka, pred nami je bela ravnina vse do horizonta. Mestnih maratonov ne maram, ker je teren premalo razgiban. Zdaj pa je pred mano 42 kilometrov dolga ravna linija, popolnoma bela. Čez eno uro se bomo razpotegnili, da ne bom videl nikogar pred seboj. Pravijo, da po določenem času izgubiš občutek za premikanje.

Edini vdor zunanjosti v to meditacijo bodo ob progi postavljene okrepne postaje. S toplim čajem in goloboko zmrznjeno hrano.

Prva polovička

V Sibiriji je mraz suh in dolgotrajen. Sneg je ves čas v obliki pršiča, ki ga veter prestavlja. Progo so zjutraj še zadnjič splužili, vendar je zdaj spet zalita s celcem, ki se vdira do gležnjev in čez. Večina tekačev se je opremila z žebljički na podplatih, a zdaj se ukvarjamo s povsem drugo težavo. Nihče ni pričakoval tako težkega terena. Edino, kar pomaga, je drobencljanje s kratkimi koraki in nagib telesa naprej.

20180307--DSCF2255.jpg

Z ruto prek obraza ščitim kožo pred omrzlinami in segrevam zrak, preden pride v pljuča. Prijetno pa ni. Mokro in zmrznjeno blago slabo prepušča zrak in ves čas se na pol dušim. Da naredim pred usti nekaj več volumna, si napnem ruto prek nosa, a pri tem se zarosijo in zmrznejo očala. Poskušam tudi z daleč naprej iztegnjenim jezikom, kar pa ni prav dobra ideja za primer padca. Sicer se počutim odlično. Ko koga dohitim, z njim naredim selfija.

Veter piha vedno bolj, z desne in malo od zadaj. Čez glavo si potegnem kapuco. Rad tečem tako zakomotan. V neprijaznem vremenu mi nudi občutek udobja in varnosti.

Seredina

Glede na teren mi gre kar hitro. Tempo za pet ur. Močan veter nosi sneg, tekač pred mano izgine v belini, ki je zakrila obzorje. Uživam na polno. Prešine me, da bo tega teka prekmalu konec. Potem pa šok. Na polovici proge me usmerijo v šotor. Ne pustijo nas več naprej, konec tekme, vihar je, postalo je prenevarno. V šotoru je visoka koncentracija adrenalina, en drugega vzpodbujamo k nepokorščini. Kanješna, da gremo da konca! A vsakega, ki poskusi pobegniti s postaje, ga s silo privedejo nazaj.

20180307-Bajkal Ice Marathon-DSCF2334.jpg

Po pol ure se ohladim in ko stopim iz šotora, me zebe ko psa, na hitro se spokam v ogromen tovornjak MČS (to so ruski rescue heroes). Peljemo se v smeri cilja in pobiramo tekače, ki so prehiteli zaporo. Odprta vrata spustijo notri vihar, ki divja zunaj. Tisti, ki so prišli do petintridesetega kilometra, kasneje povedo, da se ni videlo niti deset metrov pred sebe. Ko nas odložijo pri zastavicah z napisom Finish, naredimo nekaj selfijev s kislim nasmeškom.

Najdem Roberta s Češke. Tako kot jaz je edini predstavnik države. Ves čas se norčujem, da sva Čekoslovenca.

Večerinka

Rusi jemljejo večerinke resno, odprlo pa se je tudi vsem nam ostalim tekačem iz enaindvajsetih držav. Prinašajo nam gore dobre hrane, tudi odlične ribe iz jezera. Organizator je ves čas na mikrofonu. Govori, zahvale, podelitve kolajn in majic. Prevod v angleščino je švoh, zato je za polovico od nas le delno zanimivo. Po uradnem delu nastopi plejbek pjevaljka in žur, podžgan z Bajkal (jasno) vodko se začne. Tekači niso najbolj motorično prefinjeni atleti in ples izgleda temu ustrezno.

20180307-Bajkal Ice Marathon-_DSF2568.jpg

Na plesišču je veliko finišer majic, bahavih dokazov o pretečenih tekih. Poljak je uprizoril celo revijo – vsak dan je oblekel vsaj dve različni, za finale je izbral Badwater maraton. Kera beda. Potem se pogledam v špegu. Ojej, tudi sam sem v finisher majici! S seboj jih imam kot potrošni material, ki se ne pere in ostaja v hotelih. Nisem računal, da bom v Sibiriji v kratkih rokavih. Zdaj sem trdno odločen, da gre cel predal majic že doma v cunje za čiščenje kolesa.

Za zmagovalca proglasijo Joseja, ki je – preden so ga potegnili v hovercraft – prišel do devetintridesetega kilometra. Na razglasitvi pokaže tetovažo na hrbtu. Vsi mu privoščimo zmago.

Dan potem

Naslednji dan preverjam moralo. Nekaj nas je še vedno mešanih občutkov, prepričani smo, da bi zmogli prit do konca, da bi nas morali spustiti naprej. Veliki večini je odleglo, za mestne maratonce je bila to najbrž najtežja polovička do sedaj. Peščici, ki se je že v naprej odločila za polovičko, je vseeno. Najbolj razkačen je Švicar, ki je sem prišel delat reklamo za ure. Najbolj srečen pa verjetno Kitajec, ki so ga šele v bolnici spravili k sebi.

20180307-Bajkal Ice Marathon-DSCF2274.jpg

Veter je bil res silovit, po besedah organizatorja naj bi nas s sunki 25-ih metrov na sekundo družno napadla vzdolžni Verhovik in zloglasni Barguzinom (Bajkal ima trideset vetrov z imeni). Ura nameri -15ºC. Telo se počuti kot pri -28ºC. Srečanje s Sibirijo iz oči v oči. Kdorkoli bi na naslednjih dvajsetih kilometrih skrenil s poti in se izgubil v beli megli, bi imel malo možnosti za preživetje. Ledena površina ne nudi nobenega zavetja.

Najbolj trpi Jose. Pozna se mu včerajšnje proslavljanje po rusko. Nista ga ustavila Bajkalski led in veter, položila ga je bajkalska vodka. Škoda, da del te vodke vseeno nismo spili pravočasno, ko smo še imeli priložnost skleniti miroljuben dogovor z Bajkalskimi duhovi.

 

Še več o avanturi na Bajkalskem jezeru pa tu:
http://fotografovdnevnik.maligoj.si/bajkal-2018-1-del/
http://fotografovdnevnik.maligoj.si/bajkal-2018-2-2/

 

 

%d bloggers like this: