Azzuro

Koncert Paolo Conte, Politeama Rossetti, Trst, 18. maj 2019

O njem ti nisem nikoli razlagal — do danes. O tem, kako sem ga spoznal ob delovnem ponku v garaži, med pripravo smuči za naslednji dan, v petek pozno zvečer, ko so na nacionalnem radiu predvajali uro ali dve Radia Študent in odprli mini okno v svet radijskih valov mladincu, ujetem v glasbeno kletko bratovih plošč Boba Dylana in Led Zeppelinov, maminih magnetofonskih trakov Glenna Millerja in avstrijskega Ö3. Napovedali so italijanskega Toma Waitsa in iz delavniškega transistorja je ob spremljavi kontrabasa zahreščal glas Paola Conteja. Da sem sredi prvega komada pritisnil na rdeč gumb za snemanje in kako je postala tista zavijajoča kaseta moja svetinja za leta kasneje.

20190518--DSCF1119.jpg

Veliko let kasneje, ko sva že bila skupaj, sem ga po slučaju spet našel, v Berlinu se mi zdi, takrat, ko sva proslavljala padec zidu in šla tja z wartburgom, in ti sploh nisem znal razložiti, zakaj kupujem cede s podobo starca na ovitku, saj mi je bilo znano samo ime. Naslov best of je namigoval, da je njegove kariere konec, morda celo življenja. Letos pa, nedolgo nazaj, zagledam plakat, presenečen in navdušen: Paolo Conte na turneji po Italiji! Čez štirinajst dni v Trstu! Dan koncerta, izzid Prostočasnika, tvoj rojstni dan — vsi datumi so se ujeli. In tako ti lahko, draga moja Bejbi, podarjam ti dragoceni karti in te rotim, da me vzameš za spremljevalca, osebnega šoferja in vodiča. To soboto bom ves samo tvoj.

20190518-Paolo-DSCF1087.jpg

Pojdiva na Kras ki ga nosim v srcu in h kateremu se tako rad vračam. S teboj želim deliti prostore, ki mi polnijo dušo, poglede, ki me navdihujejo. Ne bova se ozirala na vremensko napoved, ta je za cince marince, pustiva avto in zakoračiva v hrib, kjer je najin prvi današnji cilj: Volniški razgledni stolp, z njega vidiva skoraj celo pot naslednjega teka z burjo, od Svete gore nad Gorico vse do Nanosa pa desno proti Slavniku in nazaj sem dol k morju. Veš, ne gre za beg pred teboj, pred vama. Preprosto rabim naravo. A vohaš, kako v sivini pričakovanega majskega dežja med kamnitimi ograjami dišijo sveže zeleni brsteči hrasti in cvetoči irisi? To, to je tisto! To so stvari, zaradi katerih ljubim teke v naravi. Me razumeš?

20190518-Paolo-DSCF1104.jpg

Pridi sem, prosim — kot otrok sem, ki končno dobi svojih deset minut pozornosti — še to, še to ti hočem pokazat, te rjaste table, ki na gozdnih poteh Krasa označujejo bližino državne meje, na desetine jih je in vedno me prevzamejo. Se spomniš, kako smo takrat sanjali rifle kavbojke in špagarce in brooklyn čigume, odrasli pa še vse kaj drugega? Pogosto si poskušam predstavljat, kakšen promet je bil tu v času najine mladosti, ko je železna jugoslovanska zavesa že rjavela, ampak še vedno stala tu. In pazi, poslušaj to! Na radiu je ravno zdaj reportaža, da so odprli razstavo Na šverc!.

20190518-Paolo-DSCF1111.jpg

Takrat, veš, pa mi ni bilo lahko. Poslali so me sem kot vojaka na mejo, med trde primerke prašinarjev in njihove podivjane stražarske pse, in mi dali v roke puško, da bi jo stražil. Nihče ni razložil, kaj naj z njim, kogar srečam. Ga zaslišim? V kakšnem jeziku? Ga naj vklenem? Za njim streljam?! Na smrt me je bilo strah, da bi koga res videl. In ko sem ga, na srečo le enkrat, sem se potuhnil v grmovje. Vojaščina je eno sranje in ure v karavli so bile neznosne, zato pa sem toliko bolj vzljubil pokrajino, v kateri sem ždel in prehodil nešteto ur: pred mojimi očmi se zgodila pomlad in prešla v poletje in Kras je za zmeraj ostal v mojem srcu.

20190518-Paolo-DSCF1143.jpg

Tudi midva takrat nisva imela najboljših časov. Kljub ljubezni ne zrela dovolj za izzive, ki jih prinaša življenje v dvoje. Bila sva premlada, potrebna svobode za nabiranje izkušenj. Divja leta s težkimi dnevi. Zdaj na to gledava kot na dobro investiran čas. Koliko pa jih poznava, ki po sedemindvajsetih letih še vedno živijo s prvim izvoljencem pod isto streho?

20190518-Paolo-DSCF1151.jpg

Zapomnil sem si Opatje selo, pa je bila prav zares Nova vas in tisti moški tam pod drevesom mi je razlagal zgodbe iz vojne, iz leta 1991, ko so ubili poveljnika karavle, ker je grozil, da bo s topičem streljal na bencinsko črpalko in za povrh je vzel talca slovenca in ga je ostrostrelec kar izza ograje sosednjega vrta. Pove mi ime tega človeka, ki se je izgubil v takratni zmedi, pa ga ne prepoznam, ne morem se spomniti, ali bi lahko bil to isti poveljnik, ki se je znašal nad mano. Saj je bil malo nor, ampak res tako zelo? Pa saj ni važno, čisto zares, ti spomini so res že zdavnaj pospravljeni v omaro na podstrešju.

20190518--DSCF1162.jpg

Ko rečeš, da še nisi lačna, pa je poldne, vem, da se mudi poiskat malico. Navijam za to, da greva v Mavhinje, na priložnostno osmico, ki mi je padla v oči že večkrat, in vem, da bo s svojim preprostim vrtom všeč tudi tebi. In res imava srečo, odprta je, in greva pogledat in jaz še kar trmasto upam, da ne more biti to res, da italijanske osmice nudijo samo hladne narezke. Pa mi pogled prek miz dvome razblini, na vrtu polnem ljudi se mastijo vsi s pršutom in sirom in vinom in ti prijazno požreš slino in predlagaš prehod na grudo domačo, kjer se za moje izbirčno črevo dobi vsaj kakšna jota.

20190518-Paolo-DSCF1112.jpg

Vem, da so tu, čeprav jih Garmin noče pokazat, boš videla! Cela pokrajina je prepredena s potmi, ki vodijo sem in tja, ne meneč se za državno mejo, samo za pravo hišo morava zaviti iz vasi, da najdeva tisto, ki naju pelje preko. Vidim, kako se ti zasvetijo oči, kako se v njih zbuja tisti pustolovski duh. Vedno sva uživala v drobnih lumparijah in takole na šverc iti z avtom čez mejo ima tudi v letu 2019 še vedno neko draž.

20190518-Paolo-DSCF1175.jpg

Trikrat sva lačna vstala izza mize še preden so naju postregli, ker naju je povsod nekaj motilo in šele v četrto oba veva, da je to tisto pravo. Šele v kleti Ostrouške najdeva pravo vzdušje in se pomirjeno gledava prek mize, ker zdaj pa bo malica takšna, kot sva si jo na današnjem izletu želela. Premalokrat sva takole izbirčna.

20190518-Paolo-DSCF1181.jpg

Ne privoščiva si pogosto tega luksuza, celega dneva le zase, za sproščeno vandranje in čeprav se nama je dan iz sivo oblačnega prevesil v deževnega, to ignorirava kot dva sveža zaljubljenca, ki si ne pustita vzeti skupnega časa. Nazaj čez mejo še enkrat, na fronto iz prve svetovne vojne: jarki, bunkerji, topovi, spomeniki, obeležja. Vsaka tabla, vsak napis, vsak kamen priča o trpljenju in nori moriji. Kaj ni neverjetno, kaj se je tu dogajalo sploh ne tako dolgo nazaj, pred sto leti?! Dva moja stara strica sta bila kot mladinca poslana sem in enega se celo spomnim iz otroških dni.

20190518-Paolo-DSCF1155.jpg

Nad žalostno obeležje se je obesil tmuren dan in z neba pada dež v travo, ki nama moči čevlje. Sama sva na poti, ne srečava nikogar. V pokrajini je le ena točka, ki sveti optimizem, tvoj roza dežnik. Ne vem razložiti, kaj me sem vleče, saj prej zgodovine nisem imel kaj dosti za mar. Zate je to čisto drugače, vem, ti zgodovinske osebe živiš, jih čutiš, kot da si sama v resnici tam. Kraljične, princese, zmaji in hudobne čarovnice. Zate te table s številkami niso statistika, ampak napad na čustva. Sori, priznam, ta del programa ni bil najbolj posrečen.

20190518-Paolo-DSCF1178.jpg

Samo spust proti Trstu naju še čaka, po strada costieri, skozi stare vasi na robu Krasa, meni tako ljubih. Prepoznam kupole zvonikov, vogale hiš, razglede skozi portale in urejene vrtove, a imen ne, teh si ne zapomnim. Na poteh, po katerih tekači prihajamo v kraje, ni tabel, zato danes, ko sem prihajava z avtom, potrebujem nekaj časa, da se znajdem. Aha! Tukaj gor zavijeva k cerkvi, zgoraj je razgled na morje in oblake in špranjo na zahodu, skozi katero bo sonce zdaj zdaj pogledalo skozi, preden bo padlo v morje. Primem te za roko in peljem skozi ozke prehode na slikovito piaceto s podrto hišo in naprej na sam rob vasi, na začetek ribiške poti, ki se izgubi med kamniti zidovi, in tu je lovorikovec ki ga bova čisto malo oskubila listov, da naju bodo spominjali na ta dan vsakič, ko jih bova vrgla v lonec.

20190518-Paolo-DSCF1168.jpg

Kavo sem opustil, čeprav mi diši, a danes jo rabim, da ne zaspim in tale fasada z najlepšim napisom me vabi za pult. Ime Lampara je izbral oče, nama ponosno razlaga natakar, je dvojezično, ker tudi slovenci tisti luči na ribiških barkah pravimo tako. In že se nama mudi, še tako dolg dan je prekratek, kadar je dober, po stari cesti hitiva v Trst, v sam center, na koncert v palačo Rossetti na glavni promenadi, le kje bova pustila avto? Garažna hiša, ni važno, je evro ali dva ali pet, preoblačeva se za avtom, še hitra malica iz piknik košare, in potem s hitrimi koraki do dvorane. Moji so daljši in športni, težko mi slediš, pa se nič ne pritožuješ. Vedno sem cenil to tvojo lastnost, da stisneš zobe, ko gre za nohte, in iz sebe iztisneš najboljše.

20190518-Paolo-DSCF1215.jpg

V dvorani srečam prijatelja iz otroštva, ki ga redko vidim in mi je tega žal, imam občutek, da naju narazen drži neka zamera. In tudi danes je tako, da se le bežno pozdraviva prek pisoarjev. To me vznemiri in vrže nekaj pelina v današnji dan in v zadregi sem, ali naj ti o tem povem, saj me je strah, da ti je za to vseeno, pravzaprav sumim, da ti je moja družba iz Celja odveč in v napoto. Pogovori se z njim, morda razčistita, navadno je vzrok le kakšen dogodek, za enega nepomemben, drugemu pa ostane zamera. Kako sem vesel tvojega odgovora! Prava uteha, nagrada za mojo odkritost. Kako enostaven je najin odnos, kadar zmoreva iskrenost.

20190518-Paolo-DSCF1242.jpg

Zavese odgrnjejo zadnje dejanje. Na odru Paolo in njegovi fantje, brez zavlačevanja nama igrajo komad za komadom, vse poznava po melodijah, po besedilu pač ne, in pomislim, kako fajn bi bilo razumeti besedila, čeprav vem, da italijanščina za to ni dovolj. Drživa se za roke, ker nama je obema všeč, tebi znana melodija in Paolov zreli glas, meni duhoviti aranžmaji njegovih fantov. Gledava na uro, da ne zamudiva zadnje ure, ko garaži zaprejo vrata, pa ni bojazni, sedemdeset minut in godbe je konec, Paolo odide z odra. Vse, kar dosežemo z burnim pozdravom, je njegov priklon skozi priprto zaveso.

Ne jeziva se, seveda, kaj bi se, saj to sploh ni več njegov večer. To je najin večer. Večer najinega dneva. Dneva, kot si jih še želim.

Bejbi moja, danes bi te še enkrat vzel za vedno.

20190518-Paolo-DSCF1269.jpg

En komentar Dodaj komentar

  1. mojchka pravi:

    Kako lepa lepa lepa ljubezenska izpove.
    Čista poezija!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja