Andraška pot

Gora Oljka, 22. december 2019 — 24 km, 1020 vm, 4 h

Barbara mi v razporedu treningov za današnji tek zapove čisto uživancijo. Daj si duška! To je zadnji dolgi tek v pripravah na veliki Iper. In sem si: izlet v neznano. Zemljevid odprem nekje na poti Ljubljana—Celje in sredi Savinjske doline na slepo izberem eno od poti po principu an-ban-pet-podgan. Andraška pot naj bo. Ravno prav dolga, ravno prav zavita, pa še prek Gore Oljke gre. Cerkev Svetega Križa z dvema zvonikoma, ki stoji na vrhu, je ena najlepših baročnih primerkov v Sloveniji.

IMG_7117

Kar me pri njej najbolj privlači, je njena postavitev. Pot do vrha se pne prek puklastega grebena in vsakič, ko jo opazujem z avtoceste na poti v Celje, se spomnim očetovega opisa tega takorekoč idealnega scenarija za križev pot do najbolj svetega. Dvigneš se na prvi kucelj in jo zagledaš pred seboj, a vendarle ni blizu, kmalu se skrije za naslednjega. Enako se zgodi na drugem in tretjem kuclju in tako naprej do velikega finala.

IMG_7030.jpg

Moja izkušnja bo danes še malo daljša. Začnem pod prvim bregom, nato pa me polmaratonska pot vodi po meji krajevne skupnosti Andraž prek sosednjih gričev in na ta način si že pred zadnjim vzponom cerkev ogledam skoraj z vseh strani. Razmišljam, ali bi bilo modro nebo kaj bolj fotogenično od sivine današnjega deževnega dne. Je pa to ugibanje povsem brez pomena. Ves dan po meni vztrajno ščije.

IMG_7057.jpg

Pot je — kljub letnemu času, ko marsikatero društvo svoje steze prepusti stihiji narave — izredno lepo očiščena, shojena in odlično označena. Lahko bi ji sledil brez navigacije. Tudi elementov dobrega traila po amfibijskih standardih ji ne manjka: mehke gozdne steze, blatne pasti, narasli potoki, gromozanske luže. Kakopak. Sam finale se skoraj ne bi spodobilo opraviti v suhih čevljih.

IMG_7094.jpg

Griči so danes malo bolj prijazni, kot sem jih vajen, bolj položni in ne tako visoki. A vsak vrh je označen in ponosno nudi škatlo z vpisno knjigo in štampiljko. Po otroško me zamika, da bi zbral vse v krogu, kar bi bila svojevrstna trofeja. Na to prepozno pomislim, zato mi ostane le zbirka fotografij zanimivih kmetij, ki jih srečujem ob poti. Na primer koča Bure Macafure, ki mi dvigne dlake na hrbtu, ko se bližam okencu s plapolajočo zaveso.

IMG_7070.jpg

Tempo je uživaški in od nedeljske maše v cerkvi ujamem le zvonenje. Zaklenjena so vrata premočenemu popotniku, ki uteho poišče v sosednjem planinskem domu. Pozneje na obisku pri starših v Celju med sladkanjem s torticami izvem, od kod očetu, ki sicer ne da kaj dosti na pobožne zadeve, zgodba o božji poti na Goro Oljko.

IMG_7140.jpg

Ta planinski dom je njegovo delo: preprosta, planinsko funkcionalna arhitektura. Včasih je bil najbrž precej podoben Ski hotelu na Voglu. Skozi čas pa se je razlezel. Na vseh koncih od njega štrlijo brezoblični nadstreški. Prav navdušen nad današnjim izgledom doma oče gotovo ne bi bil.

IMG_7115.jpg

Hm, ne, brez mesa pa imamo res samo gobovo juho … in dobim skledico odlične juhe, zraven pa koš domačih žemelj, s katerimi se opravičijo za kratek menu, namenjen izbirčnežem. Iz hvaležnosti se iz sobe s lesenim podom presedem za mizo v predprostor s ploščicami in si pod rit podložim pvc vrečko. Od mene se cedi dopoldanski dež. Premočen sem do zadnje dlake.

Vrnitev v mrzel dan je najtežji del dneva. Pa tudi najbolj koristen del treninga. Takih prehodov v cono udobja in nazaj bo na naslednji preizkušnji veliko. Obilo priložnosti za tehtanje za in proti. Obilo priložnosti za izbiro lažje poti.

Danes nisem pretiraval. Moj zvesti kinder jajček me čaka s suho obleko le malo naprej, na koncu spusta. Dež, blato, dobra papica, dobra organizacija. Vse se je izšlo. Popoln finale. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja