Select Page

Stojim na robu med svetlobo in senco in kolebam. Sled na uri me vodi v neosvetljen park, ki loči nabrežje zaliva od urbanega naselja. Veste, Amsterdam je nevarno mesto, me je pred leti opomnil vratar v hostlu. Potlačim adrenalinsko željo, zavijem levo in grem naokoli po osvetljeni ulici. Eh! Staram se.

20171228-Amsterdam-DSCF0197.jpg

Zadnji teden

Štiriindvajseti teden tekaških priprav na Burjo se je posrečeno prekril z decembrsko zimsko aikido šolo v Amsterdamu. Ravna Nizozemska ni ravno raj za gorske tekače, a zadnji teden in pol pred tekmo moji formi ni več kaj dodati. Zdaj moram zmehčati telo: veliko spanja, lahki jogging, kolesarjenje. Aikido.

V doju spiva z Boštjanom sama, oba zaspanca. Vsako noč po deset ur. Tudi trening aikida je bolj zaspan, ker ga Wilko prilagodi začetnikom, ki na seminarju prevladujejo. To mi ustreza, ker sem od teka ves zakrčen in na trdo padam. Šele po nekaj dnevih klečanja popustijo mišice, ki so mesece zaklepale gibljivost otrdelih gležnjev.

20171226-Amsterdam-DSCF0044.jpg

Zimska šola

Če vadiš aikido v slovenski aikikai zvezi, se zimski šoli pri Wilku Vriesmanu skoraj ne moreš izogniti. Teden Amsterdama med Božičem in Silvestrovim, spanje odplačaš s petimi urami intenzivnega treninga dnevno. In če zmoreš dovolj energije, greš k Turku na kebab, potem pa žurat v mesto.

Kurbe me nikoli niso mikale, trava pa ni prijela, čeprav so fantje v coffee shopih naročali najbolj preverjena imena zelene omame. Ko so po nekaj bratskih krogih bele vdove režeč obležali, sem mislil, da se delajo norca iz mene. Nad THC sem dokončno obupal. Telo in dušo raje mehčam z vinom. Alkohol je standardiziran, procenti na nalepki zanesljivo napovejo učinek.

20171228-Amsterdam-DSCF0232.jpg

Divja leta

Drugi letnik faksa, 1987, skandinavska turneja z enomesečno Inter-Rail vozovnico. Amsterdam je bila pred-pred-predzadnja postaja na poti domov. Z Anastasio sva imela za seboj že tri tedne divjih avantur po Danski in Finski in Švedski in spanje na ulici pred železniško postajo Gran Centraal se nama je zdelo povsem sprejemljivo.

Potem so mi dopovedovali, da sem imel še srečo, da so mi samo odnesli nahrbtnik s fotoaparatom, mene pa pustili na miru. Takrat je bil Amsterdam divje mesto. Spomnim se, da so imeli vagoni tramvajev pred sprednjimi kolesi gumijaste pluge, s katerimi so s proge odrivali onemogle zadetke.

20180504--Nizozemska_1993024.jpg

Kraljičin dan

Naslednjič sem bil v Amsterdamu leta 1993 skupaj z Bejbiko na kraljičin rojstni dan, ko se raja po vsej Nizozemski. Razlogov za veselje je več: daljši dan, lepše vreme, cvetoč biznis z tulipani. Na ta dan v Amsterdamu veseljači dva milijona ljudi. Nora zabava odpira ventile in takrat me je parada drugačnosti šokirala. Nisem imel pripravljenega odgovora, ko mi je tip v usnjenih vročih hlačkah pohvalil torbo.

Leta 2013 je žezlo po treh kraljicah prevzel kralj in po moško je praznovanje prestavil na svoj rojstni dan, ki je nekaj dni prej. Pomembno je, da ni dregnil v odpustke, ki jih tradicionalno podjetni Nizozemci najbolj cenijo: na ta dan so oproščeni davkov na prodajo, zato se na cesti v zameno za denar ponuja karkoli, od objemov do krame iz garaže.

20180504--Nizozemska_1993011.jpg

Hrana

Dolgočasno protestantsko kulinariko rešuje zapuščina kolonializma. Med opoldanskim odmorom se zapeljem do Dapper Markta, tržnico sredi četrti Indische Buurt, katere ime ni povezano z Indijo, temveč z Indonezijo, bivšo kolonijo. Rasno pisana po prebivalcih, po trgovinah in po restavracijah. Glede čistoče nisem pedanten. Pečeno ribo mi nameče v košarico z isto rokavico, s katero prijemlje tudi svežo ribo in denar.

Včeraj sem bil v vegetarijanski. Za pet evrov sem dobil papirni škrnicelj z na pol razrezano pito, v njem malo humusa, štiri falafle ter dostop do zelenjave in omak. Taktika je taka: v špranjo pite naložiš zelenjavo in jo zaliješ z omako, potem zelenjavo poješ skupaj s kakšnim grizom v kruh in falafel. Spet dodaš zelenjavo in omako. Ponavljaš, dokler je še kaj kruha. Ves čas si nagnjen naprej, da ne teče po bundi.

You know what they put on french fries in Holland instead of ketchup?
Mayonnaise. I seen ‘em do it, man. They fuckin’ drown ’em in this shit.

20091226--P1110586.jpg

Kolesarjenje

Na Nizozemskem je kolesarjem v prometu dovoljeno več kot kjerkoli drugje. Nihče ne teži, ko voziš po pešconi. Avtomobili se ustavijo, ko zaviješ prek ceste. Kolesar je kralj. To je zapisano v ustavi. Je pa ena stvar, na katero moraš absolutno pazit: drugi kolesarji. Razvrščanje, smer vožnje, nakazovanje spremembe smeri – vse to se na nizozemskih kolesarskih stezah počne smrtno resno.

I know the dril, rečem ženski, pri kateri vedno rentam kolo. Ključavnica med špice, veriga skozi obroč, skozi okvir in okoli ograje. Vedno. Vsako nepriklenjeno kolo takoj izgine, čeprav je celotno mesto zaparkirano s kolesi. Problem zasedenosti parkirišč redarska služba rešuje z nalepkami. Če se označeno kolo v mesecu dni ne premakne, ga odstranijo.

20091226--P1110581.jpg

Arhitektura

Nizozemska mesta so eno najbolj gosto poseljenih površin na planetu. Zaradi tega so razvili nam južnjakom precej nedoumljive medsebojne odnose. Eden od njih se kaže nam turistom v najbolj zanimivi obliki: prostranih oknih brez zaves. Sem enak kot drugi, ne zakrivam, nič ne skrivam. Tudi izložbe v rdeči četrti se zagrnejo šele, ko je gospa zasedena.

Drug nujen pogoj za uspešnost bivanja v taki gostoti je njihov odnos do bivanjske kulture. Racionalen na vseh ravneh, od urbanizma in arhitekture vse do detajla. Za seminarsko nalogo četrtega letnika pri Koželju sem preštudiral veliko tlorisov takratne nizozemske gradnje. Zdaj te stavbe prepoznavam v živo. Zabavno mi je, da vem, kako se linija s pločnika nadaljuje v notranjost tlorisa.

20100417--P1130663-Edit.jpg

Priseljenci

Is he coloured? Najprej sploh ne razumem vprašanja. Za mizo smo tri nizozemske in moja družina, čakamo na večerjo v kuhinji gospodinje nekje na koncu sveta pri Gruzijsko-Ruski meji. Ko dojamem, pa mi je jasno še marsikaj drugega, predvsem to, zakaj v vseh letih obiskov Amsterdama nisem pridobil niti enega prijatelja.

Barvasti priseljenci iz prekomorskih kolonij kraljevine Nizozemske, velike družine brezposelnih beguncev s sodobnih vojnih zarišč, turisti, željni legalnega zadevanja, žuranja in kurb z zdravniškim potrdilom. Kot marsikje so tujci tudi na Nizozemskem glavni krivci za vse težave, ki tarejo marljive protestantske arijce.

20110917-Amsterdam, Fotoavantura-_DSC2604.jpg

Wining

Kljub vsemu sva z Boštjanom vseeno povabljena na domačo lazanjo. Jože je v Amsterdamu že dobro pognal korenine, pa vendar še ni pozabil na slovensko gostoljubnost. V zahvalo prinesem magnuma, liter in pol italijanskega Chiantija. Ker Boštjan ne pije, je ravno dovolj za naju z Jožetom. Čisto malo dodava še dunjevače in šljive.

Heike me naslednji dan prosi, ali lahko bokken trening opravim z mladim fantom, njenim varovancem. Ko se pogovarjamo o vinu, duhovito pripomni ‘No whining, no whining!’. Med treningom jih faše s palico po prstih, pa ne tako zelo, kakor zelo začne stokati. Jaz ga podražim z ‘You said no whining?’ Potem mi povejo, da ima aspergerjev sindrom.

20100418--P1130816.jpg

XXX

Amsterdam je izredno zanimmivo mesto zaradi mreže ulic in kanalov, mostov in slikovitih hiš. Tudi muzejev ima veliko in v njih so izjemne umetnine. A glavni turistični privlačnosti sta droge in spolnost. Ni ogleda mesta brez sprehoda skozi četrt rdečih luči. Ker nikjer drugje na svetu ne vidiš izložb z razgaljenimi puncami direkt nasproti cerkve.

Samo enkrat sem v Amsterdamu spal v hotelu. prislužil sem si ga s fotografijo. Hotel je bil v redu. A ravno tisti vikend so imeli v hotelu sejem spletne pornografije. Poln lobi radovednih mladincev, okroglih geekov in golih starlet. Skoncentrirano bistvo Amsterdama.

Za marsikoga.

 

 

%d bloggers like this: