Select Page

Amfibija, 26.4.2018  ⎯  26 km, 1250 vm, 3h 50′

Celo letošnjo zimo sem imel mokre noge, vsakič sem uspel stopiti v kakšno lužo, sneg ali blato. Zdaj, ko so se poti končno posušile, sem lepo vreme zadnjih dveh vikendov izkoristil za kolesarjenje. Da mi ne zmanjka tekaških kilometrov, sem se med tednom pridružil tekaškim Amfibijcem. Računal sem na to, da niso vedno zvesti svojemu imenu in da brodenje po vodi tudi kdaj izpustijo.

20180426-Amfibija trail-DSCF4878.jpg

Črnuška gmajna

V ponedeljek štartamo v Črnuški gmajni in se zaženemo proti Rašici. Po petnajstih minutah dva izgubimo, ampak Anže oceni, da se bosta že znašla in ju ne iščemo. Hitro zaštekam princip organizacije in ker Rašice ne poznam prav dobro, se držim skupine kot klop. Lulam zelo na hitro.

Proti koncu desetega kilometra naredimo nekaj hitrih pasaž. Vidnost tal je omejena na krog, ki mi ga osvetli naglavna lučka. Vedno manj je časa za oceno terena, kje bo pristala noga. Zavem se, kako zelo sem zarjavel glede hitrosti. Na trailih sem se navadil lagodnega premikanja. Že Hop na grad, kjer sem prešprintal borih pet kilometrov, mi je razbolel meča za ves teden.

20180426-Amfibija trail-DSCF4910.jpg

Čez Polhograjce

3. Tradicionalni amfibijski tek se začne na avtobusni postaji. V Šentvidu za fante in v Škofji loki za punce. Predstavimo se en drugemu, meni ni jasno, koliko se jih pozna od prej, koliko jih je tu prvič. Všeč mi je, da nobeden ne komplicira. Kdor pozna pot, gre naprej.

V strmino nad Puštalom zagrizemo tako hitro, da imam že na polovici prvega brega povsem trda meča. Kmalu pridemo na traso Naj naj 21, s to razliko, da sedaj teren ni blaten. Se ne pritožujem. Po petih kilometrih se čakamo na Osolniku in imamo prvo malico z razgledom na nevihtne oblake. Med tem se zlije nad Škofjo loko.

20180426-Amfibija trail-DSCF4936.jpg

Kljub slabi napovedi nas ne namoči, se pa shladi. Zanimivo se mi zdi, kako različne termostate imamo tekači. Že štartam v dveh majicah (spodnja in dolga), ko začne pihati veter, pa čez potegnem še vetrovko. Med tem ena od punc vztraja še nekaj ur do konca v topu brez ramen.

Na Topolu je že noč, kot da nobeden ne opazi, zavem se, da sem prišel med izkušene tekaške avanturiste. Nimamo zemljevida, ne poznamo poti. Kljub temu se nobeden ne upira, ko je ne odkurimo na varno po makadamu, ampak začnemo iskat pot prek travnika proti Jetrebenku. Vodenje prevzame orientacist, in kmalu postane jasno, da so široke ceste za nas pokrižane.

Amfibija trail

Na smerokazu kaže Golo levo in Golo desno, cifra-mož nam pokaže manj posrečeno smer in namesto na Golo pridemo v *Globoko*. Čudim se, kako se nam uspe izgubiti med temi grički, ko pa je vendar že izgledalo, da skoraj pljuvamo dol na Šentvid. Pa nam ne preostane drugo, kot da zarinemo še enkrat v strm hrib med gosto zaraslo vejevje.

Anže se nam reži, ko pridemo do avtov, on je edini poznal pot, zavil je v pravo smer in nas vse prehitel, čeprav je imel zaradi spremljanja onemoglih že precejšen zaostanek. Ura je že enajst, pa vseeno dobimo pivo. Potem modrujemo o tem, koliko teka je za tekača še v redu in koliko preveč. Mnenja niso enotna, si pa složno obljubimo nekaj počitka za prvomajske praznike.

Amfibija trail

%d bloggers like this: