Select Page

Kakšno ‘A-ha!’ spoznanje pride v življenju povsem nepričakovano, v povsem drugem kontekstu, recimo med uro angleščine, ko učitelj razlaga o akcentu v tujem jeziku, meni pa v tistem trenutku postane vse jasno o ukemiju pri aikidu.

20101215-aikido klub Dokiai - Trening-_MG_3687.jpg

Akcent

Nekaterim ljudem je veliko do tega, da pri govoru v tujem jeziku ne izdajajo, od kod v resnici prihajajo. Da to dosežejo, se morajo spopasti z učenjem izgovorjave, ki je za ta jezik značilna. Ni dovolj le, da vedo, kako se mora slišati. Če teh specifičnih glasov v maternem jeziku ne uporablja, jih zelo težko izgovori pravilno (in pravočasno), ne da bi pred tem za to razvil tudi ustrezne mišice.

Tu poda Tony čudovito primerjavo: odbojkar na košarkaškem igrišču. Obvlada žogo, visoko skače, ima kondicijo in dobro teče. Ne obvlada pa meta z eno roko. Ves čas lovi in meče žogo z obema rokama. Pri igri je še kar učinkovit, vendar gledalci takoj prepoznajo, da ni košarkar. Lahko bi rekli, da igra košarko z odbojkarskim akcentom.

20101215--_MG_3777.jpg

Prilagajanje

Odpravljanje akcenta pomeni prilagajanje na več nivojih. Najprej moram razumeti, da spremembo sploh potrebujem, in voljo, da se spremembe lotim. Temu sledi trening telesa. Naučiti in navaditi se moram novih gibov, morda celo usposobiti povsem zakrnel in neuporabljan sklop mišic. Stopiti moram iz cone udobja in raztegniti tkivo v amplitude, ki so pogosto neprijetne.

Za angleščino, na primer, je značilen zvok, ki se zapiše kot th. Za pravo izgovorjavo — brez akcenta — moram jezik poriniti skozi zobe in pri tem pihniti skozi usta. Čeprav gib pravzaprav ni tako težko izvedljiv, mi je zaradi neobičajnega giba neprijetno, imam občutek, da spačim obraz, da izgledam smešno.

20101215--_MG_3716.jpg

Učitelj v naprej napove dolgotrajno vadbo. Tri mesece vztrajnega pljuvanja skozi zobe bo prineslo uspeh. Svetuje vadbo v intimi, brez občinstva, brez strahu, da bi izpadli neumno. Le s sproščeno glavo lahko zagotovimo tudi sproščene mišične ovojnice, to pa je osnovni pogoj, da se lokomotorni sistem poda v raziskovanje novih amplitud, ki jih ni bil vajen. To je tudi razlog, zakaj otroci lažje osvajajo novo gibanje kot starejši. Njihova telesa in um imata manj (slabega) spomina in zavor.

20101215--_MG_3772.jpg

Aikicchino

Na aikido blazine sem stopil devet let nazaj in iz tistega časa se spomnim ene same zmede, ki je vrela v moji glavi. Neprestano izzivanje cone lagodja. Ko že mislim, da eno tehniko razumem in obvladam, se pojavi nova varianta. Nova razlaga iste besede skozi drug slovar aikido jezika. Ali pa kar nova beseda, ki nosi isti pomen. Včasih celi stavki novih besed. Bogatenje jezika, v glavnem.

Fighter bi se na vprašanje zoprne kelnerce, kaj bo, v Tirolskem kafiču preprosto zadrl ‘Ajn kufe bite!’ Aikidoka ne, mi kompliciramo, mi se prilagajamo. Kakšna je gospodična, kakšne volje je, kako daleč stoji, pod kakšnim kotom glede na šank? Bolj ceni naročilo v nemščini, italijanščini, ladinščini? Kratko kavo? Podaljšano? Z mlekom ali brez?

Aikidoki ne gre za to, da dobi kofein čimprej v žilo. Zmagal bo, ko se mu ob računu kelnerca nasmehne. Aikido za seboj ne pušča trupel, ampak spreminja svet na bolje.

20101215--_MG_3730.jpg

Narečje

Aikido je koncept, v praksi pa ga vsak učitelj vidi in vodi po svoje. Ni tekmovanj, ni objektivne primerjave, ni boljše ali slabše aikido prakse. Eden se bolj zanaša na moč, drugi na hitrost, tretji na odločnost. Vsak najde pot, ki ustreza njegovi osebnosti. Učitelj te prilagojene tehnike deli med svoje učence in lahko bi rekli, da v svojem doju ustvari neko narečje.

Narečja v doju, kjer treniramo vsak teden, bi nam lahko preveč omejila pogled na svet, zato se dobivamo na seminarjih. To je priložnost za srečevanje aikidok iz drugih klubov, iz drugih dežel, iz drugih narečij, morda celo drugih jezikovnih skupin. Poslušamo drug drugega, lovimo nove besede, se učimo izgovorjave na nov način. Bogatimo besedni zaklad.

20101215--_MG_3841.jpg

Asshole uke

Včasih naletim na junaka, ki sredi tehnike, sredi najinega dialoga, preprosto obstane, otrdi, se ne premakne več. Počutim se bedasto. Kot sodnikov žvižg odbojkarju na košarkaškem igrišču ob dvojnem vodenju. Kot norčevanje iz smešno izgovorjene besede na ‘th’. Namesto piljenja tehnike skozi ponovitve se ukvarjam z iskanjem luknje v njegovi obrambni poziciji. V glavi stres, mišice zategnjene, učenje je prekinjeno. Frustracija. V mišicah nepravilen spomin.

Hej, človek! Vsi se učimo tukaj, a?! Morda ti moj akcent ni všeč. Morda ti veliko pomeni, ko mi dokažeš, da še nisem mojster, da še ne znam vseh narečij aikida. A to itak že vem. Zato sem tukaj. V varnem okolju doja, kjer se ne norčujemo iz neuspešnih poskusov, ampak si — z dobrimi ukemiji — pomagamo.

Aikidoke v giju nosimo majhne knjižice, kamor zapisujemo izkušnje z blazin. Res mi je žal, a dobil si oceno ’Asshole uke’. Naslednjič si izberem prijaznejšega sogovornika.

20101215--_MG_3834.jpg

%d bloggers like this: