Select Page

4 Islands MTB Stage Race, 19 april – 22 april 2017  —  9. mesto Grand Masters  —  243 km, 5950 vm, 17h57′  —  Fotolog

Podn, ogrevanje

Sreda, 15. februar 2017

Na tleh se svetijo kristalčki, na nebu zvezde, krasna noč,zgodnji večer pravzaprav, niti sedem ni, ampak dan je še vedno kratek, zima je dolga in letos tudi hladna. Ko lezem v hrib, mi je toplo, od Topola navzdol proti Sori pa ščiplje v ušesa, prsti na rokah otrdijo, na nogah pa zmrznejo. V bidon sem natočil vroč čaj, zdaj po eni uri je že skoraj trd.

Matej je pripravil predstavitev kolesarske tekme 4 Islands, v njegovi brunarici pri Podnu že sedijo pobje in gledajo v platno, vsak s svojim pirom pred sabo. Nobeden drug ni bil nor, da bi se v tem mrazu pripeljal s kolesom. Mateju podarim svojo fotografijo živo rdečega drevesa iz Bohinja, ki sem jo sproti dvignil z razstave v Škofji loki.

20170420-4 Islands, Krk-P1040042.jpg

Baška

Torek, 18. april

Ta tekma štirih otokov je na mojem seznamu že od prve izvedbe. Najprej se mi je zdela predraga, kasneje mi preprosto ni uspelo. Lani na primer sva šla v tem času z Bejbiko v Lizbono. Lani v Bosni (tudi v organizaciji Maha) pa si sredi dobro zalitega večera z Gregatom seževa v roke in možnosti umika ni bilo več.

V Baški spiva v hiši pri nunah. Nič se ne zmenijo za naju, hodijo mimo v prvo nadstropje, kot, da naju ni. Dobiva največjo sobo, v katero lahko parkirava tudi kolesa. Turistična klasika: sobo začnejo ogrevati šele, ko vstopiva vanjo. Ta teden se je naglo shladilo in na Velebitu je padel sneg.

20170419-4 Islands, Krk-P1030882.jpg

Krk

Sreda, 19. april

Prvi dan štartava iz zadnje vrste. Skozi borov gozd pririnemo na kamnito planoto in nagrajeni smo z razgledom prek mesečeve pokrajine. Kasneje se oprano jutro spremeni v oblačno popoldne, čisto malo začno celo naletavati snežinke. Zaskrbi me, da se agonija zmrznjenih prstov na kolesu letos še ni končala.

Grega se izkaže za fajn partnerja. Najine tekmovalne ambicije so nizke. Z lahkoto grem naprej in si vzamem čas za fotografiranje, kljub temu, da sem na težkem in robustnem all-mountain Daddyju. Pot je pretresljivo kamnita, dobro nas ruka. Vsakič, ko potegnem fotoaparat iz torbice, je odprt fleš, odprta baterija, prestavljeni gumbi.

20170419-4 Islands, Krk-P1030910.jpg

Krk, drugič

Četrtek, 20. april

Ne vem, po čem slovijo hrvaški pomorščaki, ampak na trajektne linije med otoki ne dajo najbolj pogumnih kapitanov. Danes tako jako puše, da nas ne morejo prepeljati s Krka na Rab. Še enkrat gremo po Krku. Ista proga, druga smer. Privozila sva si napredovanje, štartava iz bloka C.

Najina taktika je: dlje kot traja, dlje uživaš. Voziva se skupaj z debelkastimi, ponavadi jih prehitiva navzgor, potem oni naju, ko se zatakneva pri hrani na postaji, ali pa ko jaz ujamem kak lep razgled in iščem kompozicijo.

20170419-4 Islands, Krk-P1030941.jpg

Ura v cilju se ustavi točno pri petih urah. Šturbi in Krivi sta rabila skoraj tričetrt ure manj. Pri pivu za lahko noč se važiva s trofejami z bucket lista. Letos je naredil Knap trail pri minus petnajst, pred tednom pa 110 km Istre. V planu ima še vseh pet velikih maratonov.

Jaz sem se tem (preveč) popularnim mestnim maratonom skoraj že odrekel, bolj me zanimajo traili po eksotičnih krajih, na primer Kitajski zid, samostani v Butanu, tek čez zmrznjeno Bajkalsko jezero. Pri teh več šteje finančna zrelost, štartnine so visoke, vzamejo pa vsakega.

20170419-4 Islands, Krk-P1030954.jpg

Cres

Petek, 21. april

Kraljevska etapa prek Cresa, sedemdeset kilometrov zanimivih poti in divjih spustov. Grega je vsak dan bolj pogumen, ne čakam ga več toliko. Zadnjih deset kilometrov si dava duška in šprintava v ciljni finiš, ki ga noče biti konca. Ni več zajebancije, pod pritiskom sva, nočeva več nazaj v štartni blok C.

Najina šibka točka so okrepne postaje, tam parkirava in ne moreva nehat basat v usta. Je pa to priložnost, da iste ljudi srečaš večkrat, kakšno rečeš, v miru izbereš, v katero žensko rit boš buljil do naslednje postaje. Opazili so čehinjo v prozornih hlačah, ampak je prehitra za naju.

20170421-4 Islands, Cres-P1040075.jpg

Šov tretje etape ukrade tip, ki si za otoke izbere napačno kolo in zdrobi prednjo feltno, potem zadnjih dvajset kilometrov po ostrih skalah odteče bos. V eni roki nosi kolo, v drugi čevlje. Na cilju doživi burne ovacije. Ves čas se reži. Iz pravega testa je. Zadnji dan se namaka v morju.

Vsak dan je toplejši. V Osor se pripeljemo že v kratkih rokavih. Prvič nas pričaka dobra hrana, na zunanji strani obzidja pa še Tomaževo domače zvarjeno pivo v uredništvu Mahmtb.com. Prvič v živo vidim koristno uporabo sončnih celic in se navdušim.

20170421-4 Islands, Cres-P1040121.jpg

Lošinj

Sobota, 22. april

Gospodine, pa vi znate, koliko teži vaša bicikla!?, me zjutraj vpraša serviser. Včeraj sem zdrsal bremz pakne do železa. Vsi serviserji so ga potežkali in se zedinili, da je Big Daddy z naskokom najtežji bike v depoju. Povsem možno, se pa z njim peljem kot v Citroenu.

Gramozni strmi klanci, podrti zidovi apnenčastih skal. Peljem se povsod. Ko drajsam po kakem razritem hribu, se sprašujem, kje se najde petsto norcev, ki so se pred mano že spustili tu dol. Saj eni gredo peš tudi dol, ampak … Če rinem ta težek bajk na vrh hriba, pa naj me on pripelje dol.

20170422-4 Islands, Lošinj-P1040173.jpg

Lošinjska etapa je najkrajša, vodi pa v najbolj strm hrib, po betonskih trakovih gor k svetniku Ivanu. Skupinsko zagrizemo v hrib, iz metra v meter jih je manj na kolesu. En spodrsljaj je dovolj, da se ustaviš. Iz same trme zvrtim najtežji bajk vse do vrha. Bravo jaz!

Gledaj, ovako mu nastaviš, se dere mali prijatelju in moli pest proti meni. Ko boksne v mojo s kevlerjem ojačano rokavico, doda: samo prej poglej, kake rokavice ima. Domačini navdušeno odzdravljajo, nič jih ne moti, da se podimo po njihovih ozkih ulicah, končno se nekaj dogaja tudi aprila.

4 Islands, Lošinj

Finisher party

Med grand mastri končava kot deveta od štirinajstih v cilju. Grega kot invalid brez treninga, jaz fotograf, na težkem kolesu. Kar v redu rezultat. Pozdravit grem Koka, s petindevetdesetimi kilami je drugi. Nobeden mu ne verjame, da je na kolesu samo šest ur na teden.

Zvečer na finisher partyju so celjčani zažgani v face, na plaži so bili do večera. V pitju smo Bundesliga, se pohvali Šturbi. Neprestano nadmudrivanje, kdo bo koga. Vesel sem, ko srečam mladostne kompanjone, potem, po uri, dveh, jih imam dovolj. Po tridesetih letih iste zgodbe, reciklirani štosi. Spomni me, zakaj v Celju nisem pognal korenin.

V teh štirih kolesarskih dneh preberem The Rules, smrtno resno knjigo o nenapisanih pravilih kolesarstva. Takoj odvijem kapice z ventilčkov in jih vržem v smeti.

20170422-4 Islands, Lošinj-P1040185.jpg

%d bloggers like this: