Potovanja

Dolomiti 2017

Daleč je marmelada

Uletita v jajček zadnji trenutek na prosti del klopi pri vratih in se prerekata, najprej ne posvečam pozornosti, ker pišem sms frendu za petdesetko, danes naj bi bil žur, pa ga je odpovedal z dolgim pismom, v katerem povabljencem razlaga, kako mu razpada zakon. Bomba presenečenja, točno teden dni prej smo mi štirje sedeli skupaj na romantični večerji.

Ko se z mislimi vrnem s pisanja v realni svet, opazim tri norvežane poleg mene, oblečeni so asketsko, v oprijete soft shelle, na rokah rokavice brez prstov. Hmnja, jasno, oni že vedo, kaj je mraz in kako dilati z njim. Jaz po prvem dnevu bolečin v premraženih prstih stopim v trgovino z namenom kupiti palčnike, pa se premislim in kljub vsemu odnesem ven rokavice na prste.

Dolomiti 2017
Arrabba

Par pri vratih je vztrajen v svojem prerekanju, hrvata sta, oče in hči – najbrž -, on izgublja živce, ona gleda karto in pravi, da nima pojma, kje sta. Ponudim pomoč in komaj zadržujem smeh, ko mi razložita, da se vračata na Marmolado. Ura je štiri popoldne in mi se peljemo na Passo Gardena, kar je tri doline stran.

Ceneje vaju pride soba, rečem, ona dva vztrajata na taksiju, pošljem ju na drugo stran prelaza proti Corvari, morda jima uspe ujeti vsaj povezovalno. Stari je togoten, razlaga, kako sta najprej sledila selirondi v zeleno smer, potem pa obrnila v oranžno. Za ves krog rabiš cirka tri ure, ona dva sta po petih na najbolj oddaljeni točki od doma.

Dolomites 2016

Plan de stripers

Gondole so polne doživetij. Tudi neverjetnih. Včeraj je imela bejbika eksihibicionistično izkušnjo, znašla se je v gondoli s tipom, ki je zvlekel svojo klobaso na plano in si ga vpričo nje raztegoval in drgnil na vse načine. Petnajst minutno seanso je zaključil z ‘Ju ar so bjutiful’ in ‘Hev a najs dej’, Bejbika pa je potem rabila precej tolažbe in obilen požirek šnopsa.

Kasneje pogovor o tem, kaj storiti, ker kaj takega res ne pričakuješ sredi belega sončnega dneva na Kronplatzu. Kričati na pomoč? Ga predrzno posneti in objaviti na fejsbuk? Kaj pa, če postane nasilen, v jajcu obešenem na žici ti vsaj nekaj minut ne more pomagati nihče. In ali se ukvarjati s prijavo dejanja policajem? Punce tega ne počnejo, sama gnjavaža.

Dolomites 2016

Sin ves dan kuha mulo, ker sem najavil, da bi šel naslednje leto smučat še kam drugam. Poskušam s taktiko izčrpavanja, vožnje od vrha do dol v visokem tempu. Sneg je dober, lepo se reže, s pravim odklonom smuča ne odrsne. A Silvester je dolg, kvadricepsi odpovejo, ne zdržim, na polovici tako peče, da se moram ustavit in nadihat. Opazujem sinov veličastno lep slog in porinem boke še bolj ven. Peče!

Bucket list

Bejbika sploh ne premišljuje, valjdka, da gremo pomagat. Prečrtat eno stvar na seznamu stvari, ki jih želiš storiti do konca svojega življenja. Danes mu je sin na bucket list dodal Apres Ski žur v Selvi, bejba na plakatu je bila preprosto preveč privlačna. Hkrati je stavil, da se nam ne bo ljubilo. Pa smo, šli, na pivo, v Selvo, vso dolgo ovinkasto pot čez prelaz Gardena. Bio nam ćeif.

Dolomiti 2017
Apres ski

Usedemo se k najbolj veseli mizi, švicarji prostodušno priznajo, da prihajajo sem smučat zaradi poceni piva, in res si dajo duška, eni spijo, eni opletajo, vsi polivajo, potem brišejo, tudi s hlačami, naročajo žižinjo in nazdravljajo z nami po dolgem švicarskem protokolu z alelujo in nei, nei, nei zaključkom, vse v pijani švicarski spakedranščini. Albina in Bejbika sta zvezdi, plešemo ves čas, playboy igra stare šlagerje in včasih namesto refrena zajodla.

Kljub vsemu ni tako zabavno, ne ostanemo do zagona žičnic, tudi nazaj gremo z avtom.

Arabarbara

Good luck, rečem na sedlu, in se vrnem na isto stran, od koder smo prišli. Sin se odloči it zraven, ne glede na oblake, ki Marmoladi prekrivajo vrh. Povsod drugod je sonce, zakaj bi rinil tja danes, ko bo sončno povsod. Senca, oblak, veter je enako mraz je enako zebe me in ne vidim kje smučam. Adijo. Spustim se po strmem bregu Arabbe, na svojo stran, sam.

Dolomites 2016

Piste so speglane, sredi dneva ni kuclov in ledenih plošč, tudi na strminah za resno zapete pancerje. Smučarjev je malo, spuščam v dolgih zavojih, režem sneg, gasa od vrha do dol, ustavim se le, ko se v bedrih prižge pečica in noge odpovejo poslušnost. Odpeljem sedem, osem ta strmih višin in ugotavljam, kakšen užitek se je vozit sam, s takole kondicijo si lahko dam duška, ni treba čakat družbe na vsaki prelomnici.

Z marmoladarji se dobimo v kafetariji sredi smučišča, všeč so mi moderni objekti, ki jih postavljajo na novo. Čudoviti razgledi na gore skozi steklene stene. Dekoracija fasade z naravnim lesom, tu si ga lahko privoščijo, ne postane siv in plesniv kot v mestih. Samo s cenami pretiravajo. Cena kave je zakonsko omejena na en evro dvajset, s čajem pa lupijo, tukaj dva evra in pol, včeraj sem jih plačal po štiri evre.

Dolomiti 2017
Arrabba

Popoldanska objestnost

Zadnja fura Arabbe, zadnja strmina, poženem se dol, na drugem zavoju mi vzame notranjo smučko in zaružim v ribo, glava mi udari ob tla, na srečo je sneg mehak, malo pa me vseeno postrga, po bradi in po nosu. Vanj si zatlačim robec in prekrijem z ruto, da ne strašim s krvavo njuško po smučišču. Najbolj boli leva špička medenice, pristal sem na fotoaparatu. Pozneje preverim, fotka je fuč, pristanek jo je zvil.

Zunaj sveti jarka luna in meče svetlobne proge po naši sobi, ura je dve in vsi se premetavamo po posteljah. Spet smo jedli pozno in obilno, jaz sem se vsaj uspel odreč sladici. Poln trebuh močne hrane je recept za slab spanec. Takole tedensko smučanje mi gre vedno manj v koncept lajfa: sedem dni zapored po sedem ur na nogah, čez ves dan le dva deci čaja in sendvič in sladkarije, potem obilna hrana zvečer in utrujen padec v posteljo. Izčrpavanje brez regeneracije.

20160121-Dolomites 2016-_DSF1525.jpg

Zima v Dolomitih

Letošnji sneg je na začetku fantastičen, dan pred prihodom ga je nekaj padlo, potem pa je bilo svinjsko mrzlo. Ponovno uživam v smučanju, dokler se konec tedna spet ne pojavijo ledene plošče, ki me z vsakim spodrsnjenim zavojem spravijo v slabo voljo. Tretji teden v januarju ni več termin za pravo zimo. Mraz je, sneg pa samo umeten. Tisoč petsto evrov me stane ta teden, ki ne prinaša več zadovoljstva.

20150112-Dolomiti 2015-P1400800.jpg

S Perom plačava pri Sabine in Paulu, dolg pogovor o vsem živem. O otrocih v šoli, smučarskih učiteljih, snežnem plazu, ki je odnesel hotel v hribih blizu Rima, o kuhanju šnopsa, črnih pribežnikih, praznovanju petdesetletnic. Dobiva marmelado, kupiva pršut, Pero pusti sto evrov za rezervacijo naslednje zime, jaz ne. Sabine pravi, da se slišimo jeseni in da bo beseda po mejlu dovolj.

Morda naslednjo zimo izkoristimo posezonske cene, po sedanjem trendu največ snega pade marca.