Select Page

100 UTVV, 12. maj 2018  ⎯  84 km, 4000 vm, 14h 55′ (DNF)  ⎯  Fotolog

Kvačkanje

Ko sem odtekel tistih sto milj, so mi tekaški prijatelji podarili kvačko in klobčič volne. Dovolj imaš, daj že nehat! Malo iz foušije, malo iz izkušenj starejših. Kako zelo sem bil zdelan, sem se zavedel šele tisti dan, ko sem se prvič spet od srca smejal. To je bilo tedne kasneje.

Z barvo v licih pa se je vrnila tudi želja po teku. Brez težav sem tekel maratonske razdalje. Lahkotno sem pretekel Istro od obale do obale in to me je napolnilo s samozavestjo. Kaj pa, če bi, kar tako mimogrede, na minulo delo, odtekel še vse trail teke v okolici? Samo dolge, jasno. V koledarju sem na hitro obkljukal nekaj prireditev za to pomlad.

20180512-UTVV-DSCF5301.jpg

Praznik dela

Ampak, poleg kvačkanja sem (si) obljubil še kup drugih stvari. Neverjetno, kako komplicirana življenja živimo. Lansko leto je šel ves prosti čas v trening, vse sem odrinil na naslednje leto in zdaj se je nabralo nešteto nedokončanih opravkov. In še vedno nisem prišel niti blizu kitare.

Za vikend na 11. maj je v mojem koledarčku vse črno. Kolesarski Carso trail, aikido seminar, koncert PMJ, rojstni dnevi, Vipavska ultra, orientacijski teki. Odločim se za kombinacijo: petek koncert, sobota Vipavskih sto, v nedeljo praznik. Pomirjen z izbiro zadnja dva tedna ves prosti čas posvetim prelaganju betonskih plošč na dvorišču.

20180512-UTVV-DSCF5331.jpg

Whydouschna

V štartni ogradi pozdravljam znane obraze. Štart me ujame v skupini zagretih blizu prve bojne linije, ki se brez taktiziranja zažene v prvi kilometer. Tega sploh ne opazim, sumljivo mi postane šele, ker se tekma odvija drugače kot običajno. Navadno se lahko ustavim, naredim fotografijo, in skupino enostavno ujamem. Zdaj mi neulovljivo zbežijo.

A dokler gre, je zanimivo. Okoli sebe poslušam drugačne pogovore kot običajno. Recimo: ali bo nekomu uspelo popraviti svoj PB na tej progi (malo sem švoh, tečem le 100 km na teden …). Nekaj časa tečem celo vštric Petra Macuha. Mimogrede mi čestita za opravljen Iper. Peter legenda ve za moj podvig! Ponosen.

20180512-UTVV-DSCF5377.jpg

Woutlca

Žarki jutranjega sonca ližejo roso s cvetočih travnikov. Ko se dvignemo na Rob, je razgled na Vipavsko dolino veličasten. V Otlici nas prvič pogostijo. Po Marku Premu je Otlica slaven kraj, saj je eden izmed treh krajev na svetu, ki se začne na uvæ. Druga dva sta Washington in Wimbledon.

Planinska pot nas vodi po grebenu naprej na zahod. Na vsakem vrhu nas pričakajo veseljaški navijači. Vsa čast jim, na obrazih se jim vidi, kako uživajo. Takega vzdušja, da bi celotna dolina sodelovala pri prireditvi, še nisem doživel. Navadil sem se že, da v Ljubljani avtomobili trobijo, ko morajo nekaj minut počakat, da gremo tekači čez cesto.

20180512-UTVV-DSCF5405.jpg

Like a logo of a metal band

Do Golaka gremo skozi Trnovski gozd, ostanek pravega slovenskega pragozda. Stara drevesa, razriti podori, skalnate prečke. Mladinec na moj vzklik A ni dobr! komentira: Like a logo of a metal band. Že pred leti sem šel enkrat v ta gozd s kolesom brez navigacije, brez zemljevidov, brez luči. En tistih izletov, ko me je angel varuh pripeljal nazaj do avta.

Napovedan dež začne padati točno ob enih, tri minute preden pridem na postajo na polovici proge. Do sem imam hud tempo. Pa se mi ne prižge alarm. Od strani opazujem stare mačke, kako si mazilijo noge, se pustijo streč negovalkam in vase sipajo razno razne zvarke. S kruhom mažem svojo avokadovo pašteto in se še vedno počutim nesmrtnega.

20180512-UTVV-DSCF5472.jpg

Oralna faza

Lako ćemo. Na tekmo sem prišel brez načrta prehrane. V vseh učbenikih piše, da je to najbolj usodna napaka. Po svoji slabi navadi vase tlačim preveč hrane. Energetske ploščice, rozine, pomaranče, salamo, sir, kruh, vodo, energetski napitek. Karkoli, samo da se malo potolažim. Freud bi komentiral, da sem obtičal v prvi, oralni fazi razvoja.

Šele po polovici proge se na okrepnicah pojavi tudi juha. Prepozno za moj želodec, zdaj je vamp že poln in apetit me je minil. V črevesju vedno glasneje ropota, ob vsakem pristanku čutim boleče pretakanje plinov. Zdaj bi me rešila kakšna domača jota, ampak – Vraga!, ob vsej prijaznosti Vipavcev se ni nobeden spomnil, da bi nam jo ponudil.

20180512-UTVV-DSCF5540.jpg

Back to roots

Anže iz Amfibije gre v gozd vedno z vrečko, kamor spravlja, kar so drugi po nemarnem odvrgli. Cenim, bravo! Vendar je to reševanje le delčka problema. Opazujem tekače na postojankah. Vroče je, vsi spijemo po več kozarcev. Čeprav se trail tekači deklariramo kot veliki ljubitelji narave, jo na prireditveh s porabo plastike precej obremenjujemo.

Nekateri organizatorji te probleme že poskušajo reševati. V naprej te vprašajo, ali v darilni vrečki sploh želiš prejeti športno majico. Vse, kar imaš v nahrbtniku, moraš označiti s svojo številko. Če ti kaj ‘pade iz žepa’, te po številki najdejo in štrafnejo. Finančno, ne s časovnim pribitkom. In če na postajo prideš brez svojega kozarca, ostaneš žejen. So simple.

20180512-UTVV-DSCF5306.jpg

Mavrica

Ležim v sveže pokošeni travi v senci mlade cvetoče češnje in dremam. Razmišljam, kako čudovit je ta svet. In o tem, kakšen srečko sem, da ga lahko v taki polnosti uživam. Pokrajina diši po pomladno cvetočih cvetovih, pravkar splaknjenih z nevihto. Ptiči žvrgolijo odo tej lepoti. Lepo mi je. Ob ležanju popustijo bolečine v trebuhu.

Čudi me, kako osamljen sem na poti. Od kar sem zapustil domačijo Elvisa Presleya v Vrtovčah, me ni dohitel nobeden, čeprav se na vse pretege obiram. Tu v Vipavskih brdih je pokrajina še bolj slikovita, nad njo nevihtno nebo z mavrico. Na razmočeni poti dvakrat pogrnem v blato. V luži si umijem roke, da lahko v roke spet primem fotoaparat.

20180512-UTVV-DSCF5600.jpg

Lahkotni zavoj v spočitek

Trail tek ni drugega kot borba med telesom in umom. Telo je lenuh, upira se, izmišlja si nove in nove bolečine, da bi imelo mir. Saj ni nikjer medveda, da bi bilo potrebno bežati, kaj? Volja te finte že pozna. Klonkanje v trebuhu, razbolele noge, zategnjen hrbet, … nič takega, kar ne bi uspel do sedaj ignorirat. A danes se mi ne da več. Odločim se, da pod mavrico poiščem zaklad.

V Podnanos pridem na večer, še brez luči. Brez hudih ceremonij se odjavim s tekme in prosim za prevoz do cilja. Med čakanjem opazujem tekače, ki prihajajo za mano in razmišljam, ali mi bo žal, da se nisem prisilil dokončati. Po 84 opravljenih kilometrih sem v prvi deseterici seniorjev, do cilja jih imam še 22. Največ pet, šest ur, nič takega.

Na eni strani tehtnice se sveti finisher medalja, na drugi strani neustavljivo zapeljiva misel – čez eno uro se lahko stiskam z Bejbiko na kavču in navijam za našo Leo na Eurosongu.

20180512-UTVV-DSCF5622.jpg

Še dobr’

Vedno sem govoril, da je na štartu jasno samo eno – da grem do cilja. Zaradi vsega, kar sem vložil v to, da sem prišel do štarta. Tokrat pa zlahka na štart, zlahka v odstop. Nov izziv – živeti z neuspehom. Hvalim se, da hodim na prireditve le kot fotograf izletnik. A res? Pa da vidim, kako bo tale DNF zarezal v moj tekmovalni ego.

Obstaja super težek trail okoli Mont Blanca, tekma vseh tekem, mokre sanje vsakega ultra trail tekača. 100 milj in 10 kilometrov višincev prek prelazov nad 2 jurja in pol. Da te sploh dajo v boben za žrebanje, moraš v letu prej nabirati UMTB točke na dolgih tekmah.

Z dokončano Vipavo bi jih nabral dovolj. In najbrž sem dovolj nor, da bi prijavo res poslal. Bog ne daj, da bi me res izžrebali. Še eno leto življenja, posvečenega izključno teku.

Kaj pa kvačkanje?

20180512-UTVV-DSCF5515.jpg

%d bloggers like this: